Razmere v dejavnosti taksi prevozov so po oceni sindikatov postale nevzdržne. Sindikat delavcev prometa in zvez (SDPZ) ter novoustanovljeni sindikat taksistov sta opozorila, da vozniki nosijo vse stroške dela, medtem ko klicni centri in digitalne platforme enostransko določajo cene in pogoje. Ob tem je nadzor nad izdajo licenc po spremembah zakonodaje iz leta 2021 močno oslabljen, število voznikov pa hitro narašča.
Sindikat taksistov je nastal letos, saj so po njihovih besedah v javnosti doslej prevladovali glasovi platform in dispečerskih služb. Njihov predsednik Sandi Kadić opozarja, da so te v praksi prevzele vlogo delodajalcev, ne da bi nosile odgovornost. „Dejansko je vse odvisno od nas, šoferjev,“ je dejal in dodal, da vozniki sami krijejo stroške goriva, nakupa vozila, vzdrževanja in zavarovanja.
Poseben problem je enotna tarifa, ki velja skozi vse leto, brez nočnih ali prazničnih dodatkov. „Gre za eno tarifo za 365 dni v letu, brez možnosti pogajanj,“ opozarja Kadić. Kljub rasti stroškov platforme po njegovih besedah niso pripravljene na dialog, saj se bojijo izgube tržnega deleža.
Licenc je vse več, nadzora pa vse manj
Po besedah generalne sekretarke SDPZ Saške Kiare Kumer so ključni problemi posledica sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu iz leta 2021. Takrat so bile odpravljene številne varovalke, ki so urejale dejavnost, hkrati pa omogočen vstop digitalnih platform na trg.
Podatki kažejo na hitro rast števila licenc. Po podatkih Gospodarske zbornice se je njihovo število od januarja do konca maja 2025 povečalo za 60 odstotkov v primerjavi s celotnim letom 2024. Ključna težava je v tem, da lahko nosilec licence nanjo vpiše neomejeno število vozil.
„Tisti, ki nosi licenco, mora izkazati nekaznovanost. Vsi ostali, ki vozijo na tej podlagi, pa ne rabijo izkazati ničesar,“ opozarja Kumer. To v praksi pomeni, da lahko taksi storitve opravljajo tudi posamezniki brez preverjanja izpolnjevanja osnovnih pogojev.
Pred spremembo zakonodaje so bile zahteve strožje – obvezni so bili nacionalni izpit, omejitve števila licenc ter zahteve glede znanja slovenskega jezika in poznavanja terena. „Vsi ti pogoji so leta 2021 izginili,“ poudarja Kadić.
Dodatno je bila občinam odvzeta možnost omejevanja števila dovoljenj. Te lahko sicer še vedno izdajajo dovolilnice, vendar brez pravice postavljanja meril. V praksi to pomeni, da se dovoljenja izdajajo na podlagi osnovne dokumentacije, brez preverjanja znanja ali izkušenj.
Dolgi delovniki za minimalen zaslužek
Analiza sindikata kaže, da mora taksist ob trenutnih tarifah delati šest dni v tednu po 10 do 12 ur na dan, da pokrije osnovne stroške. Ti vključujejo prispevke, amortizacijo vozila, gorivo, vzdrževanje, zavarovanje, licenco, dovolilnico in stroške dispečerskih storitev.
Rezultati ankete med vozniki potrjujejo, da mnogi delajo bistveno več, kot dopušča zakonodaja. „Taksisti delajo nad vsemi razumnimi mejami varnosti in zdravja pri delu,“ opozarja Kumer.
Kot rešitev predlagajo uvedbo elektronskega beleženja delovnega časa, ki bi omogočilo nadzor nad dejansko opravljenim delom in obremenitvijo voznikov. Po njihovi oceni bi se hitro pokazalo, da ob normalnem delovniku trenutne tarife ne omogočajo vzdržnega poslovanja.
Stroški rastejo hitreje kot prihodki
Na konkretne številke je opozoril taksist Josip Josipović. V zadnjih 10 letih so se osnovni stroški dejavnosti povečali za približno 70 odstotkov, medtem ko so se cene prevozov zvišale le za okoli 30 odstotkov.
„Danes moramo za osnovno kritje stroškov delati skoraj 40 odstotkov več kot pred desetimi leti,“ je dejal. Po njegovih besedah to neposredno vpliva na varnost, saj daljši delovni čas pomeni večjo utrujenost in slabšo zbranost.
Sindikat zato predlaga uvedbo minimalne tarife, ki bi preprečila damping cen in nelojalno konkurenco ter omogočila bolj stabilne pogoje dela.
Platforme zvišujejo provizije, podpore pa ni
V ospredju kritik je tudi delovanje digitalnih platform. Po besedah taksistke Melite Osenjak je Uber po vstopu na slovenski trg dvignil provizijo z 10 na 20 odstotkov, ob tem pa voznikom ne zagotavlja osnovne podpore.
„Karkoli se zgodi na cesti, nimamo kam poklicati. Ni podpore, ni telefonske številke,“ opozarja. Komunikacija s platformo poteka prek aplikacije, odgovori pa pogosto prihajajo z zamikom.
Tudi pri domačih dispečerjih stroški niso zanemarljivi. Vozniki mesečno plačujejo med 230 in 300 evri za posredovanje klicev, pri čemer sindikati opozarjajo, da del tega denarja odteka v tujino.
Poziv državi k ukrepanju
Sindikalni predstavniki poudarjajo, da brez hitre zakonodajne intervencije razmere ne bodo vzdržne. Zahtevajo večji nadzor nad izdajo licenc, jasnejša pravila glede tarif in pogojev dela ter večjo preglednost trga.
„Mi nočemo konflikta. Hočemo pa dogovor, ki bo dober za vse,“ je dejal Kadić.
Na vprašanje novinarjev, ali so že v stiku s pristojnim ministrstvom, je Kumer pojasnila, da so na ministrstvu že opravili uvodni sestanek, na katerem so predstavili rezultate analize in ankete med vozniki ter ključne zahteve sindikata. „Prvi odziv je bil konstruktiven. Tudi sami se zavedajo, da je treba v tej panogi vzpostaviti več reda in več nadzora,“ je dejala, a dodala, da si glede na politične spremembe v vodstvu ministrstva ne upa napovedati, kako in kdaj bo sprememba zakona izvedena v praksi.
