Švicarska zvezna obveščevalna služba je po letih pritiskov zgodovinarjev in javnosti napovedala odprtje dolgo zapečatenih dosjejev o nacističnem vojnem zločincu Josefu Mengeleju, enem najbolj zloglasnih zdravnikov tretjega rajha. Kdaj bodo dokumenti dejansko dostopni, oblasti za zdaj še niso razkrile, poroča BBC.
Odločitev prihaja po več neuspešnih poskusih raziskovalcev, ki so želeli dostop do arhivov zaradi dolgoletnih sumov, da se je Mengele po drugi svetovni vojni kljub mednarodnemu nalogu za aretacijo zadrževal tudi v Švici.
Mengele, znan kot “Angel smrti iz Auschwitza”, je bil zdravnik enote Waffen SS v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz na okupiranem ozemlju Poljske. Tam je odločal, kateri zaporniki bodo poslani neposredno v plinske celice, izvajal pa je tudi brutalne medicinske poskuse na otrocih, dvojčkih in drugih taboriščnikih.
V Auschwitzu je bilo po ocenah ubitih okoli 1,1 milijona ljudi, večinoma Judov.
Pobeg v Južno Ameriko in skrivnostna švicarska povezava
Po vojni je Mengele pobegnil iz Evrope pod lažno identiteto. Švicarski konzulat v Genovi mu je izdal potovalni dokument Rdečega križa, ki mu je omogočil beg v Južno Ameriko. Rdeči križ se je kasneje zaradi izdaje takšnih dokumentov nacističnim ubežnikom javno opravičil.
Čeprav uradna zgodovina navaja, da je večino povojnega življenja preživel v Južni Ameriki, zgodovinarji že desetletja opozarjajo na morebitno povezavo s Švico.
Švicarska zgodovinarka Regula Bochsler je med raziskovanjem odkrila dokumente, ki kažejo, da je avstrijska obveščevalna služba junija 1961 švicarske kolege opozorila, da bi Mengele pod lažnim imenom lahko potoval po Švici.
Dodatne sume je vzbudilo dejstvo, da je Mengelejeva žena v Zürichu najela stanovanje in zaprosila za stalno prebivališče. Policijski dokumenti iz Züricha kažejo, da je bilo stanovanje leta 1961 pod nadzorom oblasti.
Policija je takrat posnela Mengelejevo ženo v družbi neznanega moškega, vendar nikoli ni bilo potrjeno, ali je šlo za Josefa Mengeleja.
Dosjeji zaprti do leta 2071
Švicarske oblasti so dostop do dokumentov dolga leta zavračale. Dosjeji so bili uradno zapečateni do leta 2071 zaradi nacionalne varnosti in zaščite širše družine.
Zgodovinar Gérard Wettstein je odločitev označil za absurdno in opozoril, da dolgotrajna tajnost le spodbuja teorije zarote.
“Dokler so dosjeji zaprti do leta 2071, vsi govorijo, da morajo nekaj skrivati,” je povedal za BBC.
Wettstein je sprožil sodni postopek in javno kampanjo zbiranja sredstev za odprtje arhivov. V nekaj dneh so zbrali 18 tisoč švicarskih frankov, nato pa je švicarska obveščevalna služba nepričakovano popustila.
V izjavi je zapisala, da bo “pritožniku odobren dostop do spisa pod pogoji in zahtevami, ki še niso opredeljeni”.
Zgodovinarji opozarjajo na občutljivo vlogo Švice
Del zgodovinarjev meni, da dokumenti morda ne bodo razkrili neposrednih dokazov o Mengelejevem gibanju, temveč predvsem neprijetne podrobnosti o ravnanju švicarskih oblasti in obveščevalnih služb.
Predsednik Švicarskega zgodovinskega društva Sacha Zala meni, da bi lahko dosjeji vsebovali podatke o sodelovanju s tujimi obveščevalnimi službami, tudi z izraelskim Mosadom, ki je v šestdesetih letih aktivno lovil nacistične zločince.
Drugi zgodovinarji opozarjajo, da primer razkriva širši problem odnosa Švice do lastne zgodovine druge svetovne vojne. Švica se že desetletja sooča z očitki glede zavračanja judovskih beguncev, poslovanja bank z nacističnim kapitalom in prikrivanja občutljivih arhivov.
“Gre za konflikt med nacionalno varnostjo in zgodovinsko preglednostjo, v Švici pa nacionalna varnost pogosto prevlada,” opozarja zgodovinar Jakob Tanner.
Ključna vprašanja ostajajo odprta
Mengele ni bil nikoli aretiran niti obsojen zaradi vojnih zločinov. Umrl je leta 1979 v Braziliji pod lažnim imenom, njegovo identiteto pa so dokončno potrdili šele z analizo DNK leta 1992.
Tudi po napovedanem odprtju arhivov ostajajo ključna vprašanja neodgovorjena: ali se je Mengele po izdaji mednarodnega naloga res vrnil v Švico, ali so oblasti za njegovo prisotnost vedele in ali so namerno pogledale stran.
Zgodovinarji opozarjajo, da dokumenti morda ne bodo dali dokončnih odgovorov, a bi lahko prvič ponudili jasnejši vpogled v eno najbolj občutljivih povojnih zgodb v Evropi.
