Ko se zaljubimo, pogosto mislimo, da nas vodi zgolj iskrica trenutka, privlačnost in tista skrivnostna kemija, ki se zgodi med dvema človekoma. A resnica je precej bolj subtilna. V ozadju naših romantičnih odločitev, načina, kako se navežemo na partnerja, in celo tega, kako se odzivamo ob konfliktih, pogosto stojijo izkušnje iz otroštva. Psihologi pravijo, da dva globoko zakoreninjena otroška strahova še posebej močno oblikujeta naše ljubezensko življenje – to sta strah pred zavrnitvijo in strah pred zapustitvijo.
Prvi se pojavi pri ljudeh, ki so kot otroci občutili, da jih morajo starši ali pomembne odrasle osebe nenehno ocenjevati. Da so ljubezen in sprejetost dobili le takrat, ko so bili „pridni“, uspešni ali popolni. Ta izkušnja jih je zaznamovala in jim vtisnila občutek, da niso dovolj takšni, kot so.
V odraslosti se to kaže kot stalna potreba po potrditvah – od partnerja, prijateljev, celo sodelavcev. Tak človek pogosto preverja, ali ga imajo radi, ali je storil dovolj, ali je dovolj privlačen, zanimiv in vreden pozornosti. Na zunaj je lahko neizmerno skrben, ljubeč in predan, a v notranjosti ga razjeda tesnoba, da bo nekoč razkrit in zavrnjen. Prav zato se pogosto pretirano prilagaja, utiša svoje želje in skuša biti vedno tisti, ki bo vsem ustregel.
Drugi strah pa je tesno povezan z občutkom zapuščenosti. Otroci, ki so doživeli nestabilno okolje – morda zaradi razhoda staršev, pogostih odsotnosti enega od njih ali pa ker nikoli niso mogli računati na stalno bližino – v sebi razvijejo prepričanje, da ljubezen ni trajna. Kot odrasli se zato nenehno bojijo, da jih bo partner zapustil.
Tak strah vodi v močno navezanost, včasih celo v posesivnost. Takšni posamezniki si želijo stalnih zagotovil, da jih partner ne bo zapustil, in včasih reagirajo pretirano že ob majhnih znakih oddaljevanja. Če partner izrazi potrebo po neodvisnosti ali osebnem prostoru, to v njih prebudi staro bolečino, ki jo spremlja občutek, da bodo ostali sami.
Prepletanje strahov
Oba strahova se v ljubezni pogosto prepletata. Nekdo, ki se boji zavrnitve, bo skušal biti popoln partner in ob tem pozabil nase, medtem ko bo oseba s strahom pred zapustitvijo svojega partnerja nenehno preverjala, kje je in kaj počne. V obeh primerih je skupna točka občutek, da ljubezen ni nekaj samoumevnega, temveč nekaj, kar je treba znova in znova dokazovati in zaslužiti. To lahko odnose izčrpa, saj namesto sproščene povezanosti vlada stalna napetost.
Toda dobra novica je, da prepoznanje teh strahov prinese veliko spremembo. Ko se posameznik zave, od kod prihaja njegova nagnjenost k pretiranemu prilagajanju ali posesivnosti, se lahko začne učiti drugačnega pristopa.
Razvijanje samozaupanja, učenje vzpostavljanja jasnih meja in odkrivanje, da ljubezen ne pomeni popolnosti, temveč iskreno bližino, so koraki, ki omogočajo bolj zdrave odnose. Prav zavedanje, da nas otroške izkušnje spremljajo, a nas ne določajo v celoti, prinaša svobodo.
Romantični odnosi so vedno preplet svetlobe in senc, želje po bližini in strahu pred izgubo. A ko si priznamo, da naše reakcije izvirajo tudi iz otroških izkušenj, lažje razumemo sebe in partnerja.
Strah pred zavrnitvijo in strah pred zapustitvijo sta lahko ovira, a sta hkrati tudi priložnost za rast. Odnosi postanejo prostor, kjer ne zdravimo le sedanjosti, temveč tudi rane iz preteklosti – in prav zato so lahko še globlji in bolj resnični.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
