V svetu vzgoje danes skoraj ni več teme, ki bi bila tako razdvojena kot vprašanje, kateri vzgojni slog najbolj škodi otroku. Čeprav imajo starši različne vrednote, ritme in izkušnje, strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da obstaja en slog, ki se mu je dobro izogniti, ker otroci nanj reagirajo z največ odpora, strahu in dolgoročne zamerljivosti. Gre za avtoritaren vzgojni slog, ki ga otroci pogosto opisujejo kot „hladen“, „neprijazen“ ali preprosto kot nekaj, kar si želijo čim prej zapustiti.
Avtoritaren slog ne pomeni zgolj jasnih pravil – pravila so v vsaki družini potrebna. Gre za način, kako so ta pravila postavljena in kako se od otroka pričakuje, da jih uboga. Pri tem slogu so prisotni strogi ukazi, zelo malo razlage, še manj prostora za pogovor, pogosto pa tudi omejena čustvena toplina. To je okolje, kjer starš največkrat reče: „Zato ker sem jaz tako rekel.“
Otroci so v takem vzdušju sicer navzven morda videti urejeni in poslušni, a znotraj se pogosto počutijo pretirano nadzorovane, spregledane ali nevredne dialoga. Najpogostejša reakcija je tiho umikanje vase, pri najstnikih pa preobrat – ko prvič dobijo malo svobode, začnejo pretirano upirati ali skrivati informacije pred starši.
Kako se tak slog kaže v vsakdanjih situacijah?
Strokovnjaki opozarjajo, da se avtoritaren slog pogosto kaže v drobnih, vsakdanjih odnosnih vzorcih. Na primer:
- ko starš nekaj prepove brez razlage,
- ko se pričakuje brezpogojno uboganje,
- ko se otrokove čustvene reakcije obravnavajo kot „pretiravanje“,
- ko se kazni uporabljajo pogosteje kot pogovor,
- ko je poudarek bolj na discipliniranju kot na povezovanju.
V sodobni vzgoji se vse bolj poudarja pomen varne navezanosti – pri čemer toplina, razumevanje in razlaga pravil niso razvajanje, temveč zdrava osnova za otrokovo samopodobo. Pri avtoritarnem slogu tega manjka, kar pogosto vodi v občutek, da so otrokove potrebe manj pomembne od reda.
Zakaj otroci ta slog doživljajo kot sovražen?
Če vprašamo otroke ali mladostnike, ki odraščajo v strogo avtoritarni družini, se njihov opis pogosto vrti okoli dveh občutkov: strah in osamljenost.
Ko so posledice za napake prestroge, ko je kritika pogostejša od pohvale in ko otroka nihče ne vpraša, zakaj je nekaj naredil, to ustvarja občutek, da so njegova mnenja nepomembna. Otroci v takem okolju pogosto razvijejo prepričanje, da morajo svojo vrednost „dokazati“. To je naporno breme, ki ga v sebi pogosto nosijo tudi v odraslost.
Pogosto pa pride do še ene reakcije – ko se možnosti razširijo, bodisi v šoli, družbi ali kasneje v najstništvu, začnejo iskati tisto svobodo, ki jim je bila doma kratena. Zato se pri avtoritarnem slogu pogosto pojavi pretirano uporništvo, skrivnostnost ali celo bežanje v tvegana vedenja.
Ali se tak slog da omiliti?
Dobra novica je, da se vzgojni slog lahko spreminja. Ni treba postati popoln starš – dovolj je, da v odnos uvedemo več razlage, priznanja čustev in topline. To ne pomeni popuščanja pri mejah. Ravno nasprotno: otroci najbolje uspevajo v okolju, kjer so meje jasne, a postavljene z empatijo.
Starši pogosto poročajo, da se dinamika v družini spremeni že z drobnimi koraki – ko se npr. pred kaznijo najprej vprašajo, zakaj je otrok nekaj naredil, ali ko pojasnijo razlog za pravilo. Otroci hitreje sodelujejo, manj testirajo meje in se počutijo bolj povezane s staršem.
Čeprav je avtoritaren slog včasih videti kot najlažja pot do reda in poslušnosti, na dolgi rok pušča sledi, ki jih otroci sami občutijo kot težke. Ravno zato ga mnogi strokovnjaki opredeljujejo kot najslabši vzgojni slog – ne zato, ker starši nimajo dobrih namenov, temveč zato, ker otroci v takem okolju preprosto ne dobijo tistega, kar najbolj potrebujejo: občutka varnosti, sprejetosti in možnosti, da jih starši slišijo.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
