V času, ko so urniki otrok pogosto bolj natrpani kot urniki odraslih, se vse več staršev odloča za bolj sproščen pristop k vzgoji – t. i. „underparenting“. Gre za slog starševstva, ki nasprotuje prekomerni kontroli in pretirani zaščiti ter otrokom omogoča več samostojnosti, odgovornosti in prostega časa.
Če smo se še pred nekaj leti pogosteje srečevali s pojmom „helicopter parenting“, kjer starši otroka spremljajo na vsakem koraku in nadzorujejo vsako odločitev, se zdaj pozornost obrača v drugo smer. „Underparenting“ zagovarja idejo, da otroci rastejo, ko jim damo prostor, da sami odkrijejo svet. To ne pomeni zanemarjanja, temveč zaupanje, da otrok zmore sam reševati manjše težave in se učiti na lastnih izkušnjah.
Starši, ki sledijo temu pristopu, pogosto pravijo, da želijo otrokom omogočiti več „otroštva“ – brez stalnih navodil, popoldanskih dejavnosti in zahtev po popolnosti. Otroci, ki se igrajo sami, se učijo ustvarjalnosti, prilagodljivosti in samostojnega razmišljanja, kar so ključne veščine tudi kasneje v življenju.
Eden izmed razlogov, zakaj se vse več staršev nagiba k sproščeni vzgoji, je utrujenost od nenehnega pritiska. Družbena omrežja pogosto prikazujejo idealizirane podobe starševstva, ki vzbujajo občutek, da moramo biti vedno popolni. A resničnost je drugačna – starši so preobremenjeni, otroci pa preveč stimulirani. „Underparenting“ zato mnogi vidijo kot osvoboditev – način, kako ponovno najti ravnotežje med skrbjo in svobodo.
Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da se v takšni vzgoji skriva pomembno sporočilo: otroci se učijo skozi napake. Če jim ne damo priložnosti, da doživijo manjše neuspehe, jim hkrati odvzamemo možnost, da razvijejo odpor, vztrajnost in notranjo motivacijo.
Samostojnost se ne rodi čez noč
Pri „underparentingu“ ni bistvo v tem, da se starši umaknejo iz otrokovega življenja, temveč da spremenijo svojo vlogo – iz nadzornika v opazovalca in vodnika. To pomeni, da otroku zaupajo, vendar ostajajo v ozadju, pripravljeni pomagati, ko je to res potrebno.
V praksi se to kaže v drobnih vsakodnevnih dejanjih: otrok sam izbere oblačila, pomaga pri pripravi zajtrka ali se sam odpravi do bližnje trgovine. Takšne izkušnje krepijo samozavest in občutek, da je sposoben.
Seveda pa popolna odsotnost meja ni rešitev. Tudi pri sproščeni vzgoji ostajajo pomembne meje in varnost. Starši morajo znati oceniti, kdaj otrok potrebuje vodstvo in kdaj le spodbudo. Ravno ta uravnoteženost je tisto, kar naredi „underparenting“ uspešen: otrok ima svobodo, a ve, da starš ostaja tam – varen, miren in zaupanja vreden.
Psihologi poudarjajo, da otroci, vzgojeni na ta način, pogosto izkazujejo večjo samostojnost, boljše socialne veščine in manj anksioznosti, saj občutijo manj pritiska, da morajo biti popolni.
„Underparenting“ torej ni lenobno starševstvo, kot ga včasih napačno razumejo, ampak premišljena odločitev, da otroku zaupamo in ga pustimo dihati. Morda je prav v tem skrivnost – v preprostosti, toplini in zaupanju, ki otroku pomagajo, da postane tisto, kar že je: sam svoj človek.
Foto: Pexels
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
