Urad Vlade RS za komuniciranje je nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 22. marca, objavil poziv k oddaji ponudb za izdelavo medijskega načrta za medijski zakup v okviru „informativne kampanje o dosežkih vlade v mandatu od 2022 do 2026“. Po navedbah v pozivu naj bi šlo za storitev, ki bo podlaga za oglaševanje vsebin o delu aktualne vlade, naročilo pa naj bi bilo oddano po postopku, ki ga dopušča zakon o javnem naročanju.
Formalno je takšen postopek lahko skladen z zakonodajo o javnem naročanju. Državni organi imajo pravico in dolžnost obveščati javnost o svojem delu, UKOM pa ima vladno nalogo koordinacije državnega komuniciranja. Toda vprašanje, ki se odpira, ni tehnično, temveč vsebinsko in časovno: ali je promocija „dosežkov vlade“ v neposredni bližini volitev še mogoče razumeti kot nevtralno obveščanje javnosti.
Zakonodaja razlikuje med informativnimi kampanjami in politično kampanjo. Država lahko izvaja kampanje, s katerimi javnost obvešča o pravicah, obveznostih, spremembah zakonodaje, varnostnih vprašanjih ali delovanju javnih storitev. Te kampanje so namenjene temu, da državljani vedo, kako naj ravnajo in kaj jim pripada.
Kampanja, ki je poimenovana kot predstavitev „dosežkov vlade“, pa že po svojem opisu presega okvir nevtralnega obveščanja. Gre za vrednotenje dela izvršilne oblasti in za poudarjanje pozitivnih rezultatov mandata. Takšna sporočila so po svoji naravi politična, saj vplivajo na zaznavo uspešnosti oblasti v času, ko se volivci odločajo, komu bodo podelili nov mandat.
Tudi če so v kampanji uporabljena dejstva, kontekst in izbor tem ustvarjata politični učinek. Izpostavljanje izključno uspešnih projektov, brez obravnave odprtih vprašanj, stroškov in posledic, je komunikacijska strategija, ne zgolj informacija.
Čas, ki odpira dodatna vprašanja
Posebno težo ima časovni okvir. Poziv za medijski načrt je bil objavljen konec januarja, volitve pa bodo v drugi polovici marca. To pomeni, da bi bila kampanja izvedena v obdobju, ko se politični prostor že intenzivno pripravlja na volilno tekmo, četudi uradna volilna kampanja še ni formalno razpisana.
Prav tu se pogosto pojavlja siva cona med dovoljenim državnim komuniciranjem in prikrito predvolilno promocijo. Zakon o volilni in referendumski kampanji prepoveduje financiranje politične kampanje iz javnih sredstev. Pri presoji se ne presoja le formalni status kampanje, temveč tudi njen dejanski namen in učinek.
Vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak nadzorni organ, je preprosto: ali bi vlada takšno kampanjo o svojih dosežkih naročala tudi, če volitev ne bi bilo v naslednjih tednih.
Javna sredstva in politična odgovornost
Tudi če je postopek javnega naročila izveden skladno s pravili, ostaja odprto vprašanje smotrnosti porabe javnih sredstev v politično občutljivem obdobju. Javni denar ni nevtralen vir financiranja, ampak skupni vir vseh davkoplačevalcev, tudi tistih, ki vlade ne podpirajo.
Ko država oglašuje lastne „dosežke“, ne komunicira več kot servis državljanov, temveč kot subjekt, ki si gradi politični kapital. V demokratičnem sistemu naj bi bila ta naloga prepuščena političnim strankam in kandidatom, ne pa financirana iz proračuna.
Pravo lahko določi postopke, ne more pa vedno zarisati ostre meje med informiranjem in promocijo. To mejo bi morala varovati predvsem politična kultura in občutek odgovornosti do javnosti.
V času, ko se državljani pripravljajo na odločanje o prihodnji sestavi oblasti, bi morala biti zadržanost oblasti pri samopromociji pravilo, ne izjema. Ne zato, ker bi bilo poročanje o delu vlade prepovedano, temveč zato, ker se zaupanje v institucije ne gradi z oglaševalskimi kampanjami, temveč z verodostojnostjo in transparentnostjo.
Ko država začne komunicirati v jeziku „dosežkov“, se težko izogne vtisu, da je prestopila iz vloge upravljavca v vlogo tekmovalca v politični tekmi. In to je točka, kjer se legitimno informiranje zelo hitro spremeni v politično sporočilo, plačano iz skupne blagajne.
