Voda na Luni ni posledica enega samega dramatičnega dogodka.
Po novi raziskavi se je kopičila počasi. In zelo dolgo.
Ne milijone let.
Milijarde.
Mednarodna ekipa znanstvenikov, v kateri sodeluje tudi Paul Hayne z Univerze v Koloradu v Boulderju, je pokazala, da se je led na Luni verjetno nabiral postopoma – približno 3 do 3,5 milijarde let. Študija je bila objavljena v reviji Nature Astronomy.
Led je tam – ampak ne povsod
Da na Luni obstaja voda, že nekaj časa ni več vprašanje.
Opazovanja Nasinih misij in drugih instrumentov so pokazala jasne namige – predvsem na južnem polu.
Tam, v globokih kraterjih, se skriva led.
Ampak slika ni enotna.
Nekateri kraterji so polni ledu.
Drugi – skoraj prazni.
„Jasno je, da je led neenakomerno porazdeljen,“ pravi Hayne. „Ni koncentriran v enakih količinah v vsakem kraterju. In za to ni bilo nobene dobre razlage.“
Najstarejši kraterji imajo največ vode
Nova študija ponuja precej direkten odgovor.
Raziskovalci so pokazali, da imajo prav najstarejši kraterji največ ledu.
In to spremeni razumevanje.
„Zdi se, da imajo najstarejši kraterji na Luni tudi največ ledu,“ pravi Hayne. „To pomeni, da Luna bolj ali manj neprekinjeno kopiči vodo že kar 3 milijarde ali 3,5 milijarde let.“
To praktično izključi idejo, da bi vsa voda nastala ob enem samem trku kometa.
Proces je bil očitno počasnejši. In stalnejši.
Od kod voda sploh pride
Ekipi ni uspelo določiti enega samega vira. So pa precej zožili možnosti.
Med možnimi scenariji:
- voda iz notranjosti Lune (prek vulkanov)
- kometi in asteroidi
- sončni veter
Zadnji scenarij je posebej zanimiv.
„Skozi sončni veter stalen tok vodika bombardira Luno, del tega vodika pa se lahko na Lunini površini pretvori v vodo,“ pojasnjuje Hayne.
Ne glede na izvor pa je ključ drugje – kje ta voda konča.
„Hladne pasti“: kraji, kjer čas skoraj stoji
Led se ne kopiči kjerkoli.
Zadržuje se v t. i. hladnih pasteh – kraterjih, ki so v stalni senci. Nekateri od njih niso videli sončne svetlobe že milijarde let.
Prav ti kraterji delujejo kot naravni zamrzovalniki.
Podatki instrumenta LAMP na Nasinem lunarnem orbiterju LRO so v teh območjih že prej zaznali znake ledu. Nova študija pa zdaj povezuje količino ledu s starostjo in „temo“ teh kraterjev.
Luna se je skozi čas nagibala – in to je pomembno
Eden ključnih delov raziskave je povezan z zgodovino Lune.
Danes vidimo določene kraterje v stalni senci. Ampak ni bilo vedno tako.
Luna je skozi milijarde let spreminjala svoj nagib.
Kar pomeni: kraterji, ki so danes temni, so bili nekoč lahko osvetljeni – in obratno.
Raziskovalci so s simulacijami rekonstruirali, kateri kraterji so bili najdlje v senci.
In prav tam se danes nahaja največ ledu.
Kje iskati vodo za prihodnje misije
To ni samo akademsko vprašanje.
Za prihodnje misije na Luno je voda ključna.
„Iskanje vode onkraj Zemlje v tekoči in uporabni obliki je eden najpomembnejših izzivov v astronomiji,“ opozarja Oded Aharonson z Weizmannovega inštituta za znanost.
Led na Luni bi lahko uporabili:
- za pitno vodo
- za proizvodnjo kisika
- za raketno gorivo
Nekateri kraterji že izstopajo.
Na primer Haworth blizu južnega tečaja – po ocenah je v senci več kot 3 milijarde let.
To ga postavlja visoko na seznam.
Naslednji korak: neposredno merjenje
Zdaj prihaja naslednja faza.
Raziskovalci pripravljajo nov instrument L-CIRiS, ki ga namerava NASA namestiti blizu južnega tečaja Lune predvidoma leta 2027. Cilj: natančnejše meritve ledu v kraterjih.
A dokončnega odgovora brez terenskega dela ne bo.
„Vprašanje vira vode na Luni bo na koncu rešeno le z analizo vzorcev,“ pravi Hayne. „Morali bomo iti na Luno … ali pa najti način, kako te vzorce pripeljati na Zemljo.“
