[STA] – Preiskovalna komisija DZ v končnem poročilu ugotavlja dovršen sistem obvodnega financiranja SDS in NSi v času prejšnje vlade s pretakanjem javnega denarja, tudi preko državnih podjetij, oglaševanja in strankarskega medijskega aparata. Poročilo bo DZ obravnaval 13. marca, komisija DZ predlaga tudi pripravo sprememb zakonodaje financiranja strank.
Ugotovitve končnega poročila preiskovalne komisije o sumih nezakonitega financiranja političnih strank sta na današnji novinarski konferenci predstavili predsednica komisije Vonta iz vrst vladajoče Svobode in članica komisije Nataša Sukič iz koalicijske Levice.
Po besedah Vonte končno poročilo kaže na jasno politično odgovornost in predstavlja “najbolj podroben in celovit popis obvodnega financiranja političnih strank v zgodovini samostojne Slovenije” ter dovršen sistem rabe javnega denarja za utrjevanje politične moči SDS in NSi v času prejšnje vlade pod vodstvom prvaka SDS Janeza Janše. Del tega “političnega projekta” so bila državna podjetja, med drugim Telekom, koncesionarji, oglaševalske pogodbe in tuji kapital, je povzela Vonta.
Ob tem je pojasnila, da so člani komisije pregledali na tisoče dokumentov, zaslišali številne priče in sledili toku denarja, pri tem pa vedno znova prišli do omrežja medijev, podjetij, posrednikov in vidnih članov obeh strank, ki so delovali kot njun finančni in propagandni aparat.
Danes je sicer znova izpostavila nekatere primere, ki po ugotovitvah komisije kažejo na obvodno financiranje strank, in so v času dela komisije že odmevala v javnosti.
Komisija med drugim ugotavlja, da so Nova24TV, tednik Demokracija ter več z njima povezanih portalov usklajeno delovali kot “politično orodje SDS”, pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami pa tudi “obvodni volilni račun SDS”.
Še pred tem pa so po ugotovitvah komisije ključno vlogo pri financiranju v tem sistemu imeli madžarski viri, po prihodu SDS na čelu vlade pa je “glavnino bremena” prevzel državni Telekom, preko katerega je bil, tudi z oglaševanjem, vzpostavljen “stabilni denarni tok za strankarsko televizijo”. Podoben vzorec “vračanja javnih sredstev v strankarske medije pod pretvezo oglaševanja” je komisija zaznala tudi pri koncesionarjih za urejanje vodotokov, je navedla Vonta.
Komisija pa je v svoji preiskavi po njenih navedbah naletela na sumljiva nakazila na osebne račune in gotovinske dvige, pri čemer je “denar izginil neznano kam”.
V primeru NSi pa komisija ugotavlja obvodno financiranje preko Inštituta Janeza Evangelista Kreka. Po Vontinih besedah je zlasti zaskrbljujoče, da so se na račun inštituta stekale donacije podjetij, ki so bila hkrati med največjimi prejemniki javnih sredstev ministrstev pod vplivom NSi, zlasti infrastrukturnega ministrstva v času, ko ga je vodil aktualni predsednik stranke Jernej Vrtovec. Končni prejemniki pa so bili po ugotovitvah komisije posamezni ključni kadri v NSi, med drugim glavni tajnik Robert Ilc.
Sukič je medtem ugotovitve poročila označila za “politično srhljivko”, ki kaže na vzpostavitev “parasistema” oz. “paradržave” ter “pretkan, sofisticiran” sistem obvodnega financiranja SDS in NSi. “Če smo sprva govorili o nekaj deset tisoč evrih, danes govorimo o milijonih,” je izpostavila. Obenem pa je poudarila, da so bila pri tem verjetno v igri tudi kupčkanja z nacionalnimi strateškimi interesi, kar bi po njenem prepričanju lahko mirno označili za veleizdajo, pa tudi predrzno zlorabo oblasti in grob napad na demokracijo.
Končno poročilo bo komisija obravnavala 13. marca, Vonta pa je ob tem zavrnila očitke, da je čas obravnave poročila na plenarni seji padel tik v čas pred volitvami 22. marca. Potrdila pa je, da bodo ugotovitve predali tudi pristojnim organom, v nekaterih primerih so to že storili.
Komisija sicer ob potrditvi ugotovitev poslancem predlaga še, da prihodnjemu sklicu DZ naloži pripravo sprememb zakonodaje financiranja političnih strank, ki bi v bodoče preprečil podobne obvode financiranja. V luči tega je med drugim izpostavila, da trenutna zakonodaja denimo k poročanju o premoženjskem stanju in lobističnih stikih ne zavezuje generalnih sekretarjev strank, ki so pogosto “glavni generator kadrovskih sprememb, imenovanj in vsega ostalega”.
Da bi bilo treba področje financiranja strank zakonsko urediti tako, da bodo jasna pravila, financiranje pa transparentno in da bodo znani vsi, ki financirajo politične stranke, meni tudi predsednik SD Matjaž Han, ki sicer ob obisku predvolilne stojnice SD v Ljubljani ugotovitev komisije ni želel komentirati. Po njegovem mnenju se bo treba tudi dogovoriti, “kaj je z raznimi inštituti in s financiranjem pravnih oseb, ali je to dovoljeno”. “To je stvar za po volitvah, dogovor med vsemi političnimi strankami,” je dejal.
Zanj je vprašanje tudi, ali je odstotek glasov na volitvah dovolj za financiranje stranke, ki se ne uvrsti v parlament. Meni, da bi veljalo razmisliti, ali bi bilo bolje, da država poplača del stroškov kampanje in bi stranka za financiranje morala na volitvah prejeti višji odstotek glasov.
Vprašali smo UI, ali so takšna financiranja sploh kaj nenavadnega?
Na kratko: takšni modeli sami po sebi niso nujno nekaj neobičajnega. Del praks, o katerih govori parlamentarna preiskovalna komisija, ima primerljive vzporednice tudi v drugih državah. Ključno vprašanje pri takšnih primerih običajno ni, ali obstajajo povezave med politiko, mediji ali različnimi organizacijami, temveč ali je bilo pri tem ravnanju kršena zakonodaja o financiranju političnih strank ali pravila o porabi javnega denarja.
V številnih državah imajo politične stranke ali z njimi povezani krogi tudi svoje medije ali medijske platforme. V Nemčiji na primer že desetletja obstaja sistem političnih fundacij in organizacij, ki so povezane s posameznimi političnimi tabori. Med bolj znanimi sta Konrad Adenauer Stiftung, povezana s krščanskodemokratsko CDU, in Friedrich Ebert Stiftung, povezana s socialdemokratsko SPD. V Italiji in Franciji obstajajo mediji, ki so jasno politično profilirani ali povezani z določenimi političnimi okolji, v Združenih državah Amerike pa so številni mediji izrazito ideološko usmerjeni. Takšni projekti sami po sebi niso nezakoniti, dokler je njihovo financiranje transparentno in ne vključuje neposredne zlorabe javnih sredstev.
Ena od najpogosteje spornih točk v podobnih razpravah je oglaševanje državnih podjetij. Ta podjetja praviloma oglašujejo v različnih medijih, tudi v zasebnih ali politično profiliranih, pri čemer lahko medije izbirajo po komercialnih merilih, kot so doseg občinstva ali ciljne skupine. Spor nastane takrat, ko se pojavi sum, da oglaševanje ni sledilo tržnim kriterijem ali da bi lahko predstavljalo posredno financiranje političnih dejavnosti. Podobni politični spori glede oglaševanja državnih podjetij in vpliva na medije so se v preteklosti pojavljali tudi v drugih državah Evropske unije, med drugim na Poljskem, Madžarskem, Češkem in v Italiji.
Pomembno je tudi, da parlamentarna preiskovalna komisija ni sodni organ. Njene ugotovitve imajo politično težo, morebitne sume nepravilnosti pa lahko posreduje pristojnim institucijam, kot so policija, tožilstvo, računsko sodišče ali Komisija za preprečevanje korupcije. Šele ti organi lahko ugotovijo, ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitev zakonodaje, nam je odgovoril ChatGPT.
