Slovenija ima veljaven zakon o dolgotrajni oskrbi, ima obvezni prispevek in ima namensko blagajno, v katero se že več mesecev stekajo znatna sredstva. Kljub temu pa uporabniki na terenu večinoma še ne zaznavajo sistemskih sprememb, ki so bile ob sprejemanju zakonodaje predstavljene kot osrednji cilj reforme. Razkorak med pravno ureditvijo, financiranjem in dejansko dostopnostjo storitev je vse bolj opazen.
Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil sprejet z napovedjo, da bo vzpostavil enoten, pregleden in univerzalen sistem pomoči starejšim, invalidom in drugim osebam, ki zaradi zdravstvenih ali starostnih razlogov potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Ključna obljuba reforme je bila razbremenitev družin in boljša dostopnost storitev, bodisi na domu bodisi v institucijah. A ob koncu leta se mnogi sprašujejo v kolikšni meri se ta obljuba že uresničuje.
Obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo se pobira od 1. julija 2025. Prispevek znaša 1 odstotek bruto plače za zaposlene, dodatni 1 odstotek plačajo delodajalci, prispevek pa se pobira tudi od pokojnin. Gre za namensko dajatev, ki ni del splošnega proračuna, temveč je vezana izključno na sistem dolgotrajne oskrbe.
Po javno dostopnih podatkih o vplačilih je bilo do konca novembra 2025 zbranih približno 213 milijonov evrov. Ker so prispevki v decembru še naprej tekli, se bo skupni znesek do konca leta približal na okoli 230 do 240 milijonom evrov, odvisno od dinamike izplačil plač in pokojnin. Gre za okvirno oceno, ki temelji na znanih mesečnih prilivih.
Za primerjavo: to pomeni, da sistem dolgotrajne oskrbe v pol leta pobere približno toliko sredstev, kot jih nekatere večje socialne politike porabijo v celem letu.
Kaj davkoplačevalci dejansko dobijo
Vprašanje, ki se pri tem postavlja, ni zgolj finančno, temveč vsebinsko. Kaj imajo zavarovanci – zaposleni, upokojenci in delodajalci – od tega sistema danes?
Na terenu se večina novih storitev, napovedanih ob sprejemanju zakona, še ne izvaja v polnem obsegu. Enotni vstopni sistem, ocenjevanje potreb, razširjena pomoč na domu in jasna mreža izvajalcev so še v fazi vzpostavljanja. Velik del obstoječe pomoči uporabniki še naprej prejemajo po starih shemah socialnega in zdravstvenega varstva, ki so obstajale že pred uveljavitvijo zakona.
To pomeni, da večina plačnikov prispevka trenutno ne zaznava novih pravic ali razširjenih storitev, ki bi bile neposredna posledica uvedbe dolgotrajne oskrbe. Sistem se financira, vendar še ne deluje v polni funkciji, zaradi katere je bil prispevek uveden.
Zakon pred sistemom
Nenavadnost trenutnega položaja ni v tem, da se sistem uvaja postopno – to je pri obsežnih reformah pričakovano. Nenavadno je predvsem zaporedje. Zakon je začel veljati, prispevek se pobira, sredstva se stekajo in tudi porabljajo, medtem ko ključni deli sistema še niso v celoti operativni.
Pri večini socialnih zavarovanj velja, da se obveznosti in pravice uvajajo sočasno ali vsaj vzporedno. Pri dolgotrajni oskrbi pa se je najprej aktiviral finančni del, operativni del pa zaostaja. Tako nastaja položaj, v katerem državljani sistem financirajo, ne da bi imeli dostop do vseh obljubljenih storitev.
Takšen razkorak odpira tudi vprašanje namenskosti. Prispevek za dolgotrajno oskrbo ni splošni davek, temveč namenjena dajatev. Ko se ta pobira v polnem obsegu, se pričakuje tudi jasna in vidna uporaba za konkretne storitve. Če teh še ni, se logično postavlja vprašanje, ali sistem trenutno deluje kot socialno zavarovanje ali kot prehodno predfinanciranje bodočega sistema.
Čas se izteka
Po napovedih pristojnih naj bi ključni deli sistema začeli delovati z začetkom prihodnjega leta. Do takrat ostajata še dva dneva. Če se bo z novim letom dejansko začelo izvajanje storitev v obsegu, kot je bil predstavljen ob sprejemanju zakona, bo sedanji razkorak mogoče razumeti kot prehodno fazo.
Če pa se bo zamik nadaljeval, bo vprašanje dolgotrajne oskrbe prešlo iz tehnične v politično in javnofinančno razpravo. Ne zaradi same ideje oskrbe – ta ima široko podporo – temveč zaradi zaupanja v način, kako država uvaja obvezne prispevke in hkrati zagotavlja pravice, zaradi katerih jih pobira.
Za zdaj ostaja dejstvo: zakon velja, denar se pobira, davkoplačevalci pa medtem na storitve še čakajo.
[Foto: Daniel Novaković/STA (MSP RS/GOV.si)]
