Pred meseci sem v oddaji Ura resnice napovedal, da bo tokratna predvolilna kampanja res brutalna. Golobova vladavina se je namreč izkazala kot popoln polom in drugega kot brutalne metode političnega boja z vseh strani pravzaprav sploh ni mogoče pričakovati.
Afera s prisluhi in tajnimi posnetki, ki te dni pretresa slovenski politični prostor, je točno to. Brutalno razgalja vso bedo vrednot in etike ključnih akterjev vladajoče politične garniture. Ob tem, da razkriva še nekaj precej bolj zaskrbljujočega . Gre za globoko krizo zaupanja v politiko, medije in celo v resničnost samo.
Prvi vidik zgodbe: politika
Prvi vidik te zgodbe je seveda politična dimenzija. V njej nastopajo skoraj vsi ključni akterji levega političnega prostora: Robert Golob, Zoran Janković, Alenka Bratušek in še nekateri drugi. V posnetkih se pojavljajo pogovori o pritiskih na ministra za finance, o domnevnem dostopu do zaupnih podatkov in celo o želji po tem, da bi Janez Janša končal kot pravnomočno obsojen kriminalec.
Res je, v politiki se govori marsikaj. Resna politika, še posebej pred volitvami, pač ni piknik. Vseeno pa, ko takšni pogovori pridejo v javnost, dobijo povsem drugačno težo. Nikogar zato ne preseneča, da se je v hipu odprla fronta med vladajočo stranko Svoboda in opozicijsko SDS. V Svobodi trdijo, da gre za organizirano operacijo prisluškovanja, za katero naj bi stala opozicija. Na drugi strani SDS odgovarja, da gre za notranje spore v Svobodi in da je izvor posnetkov treba iskati med nekdanjimi sodelavci in svetovalci iz samega političnega vrha.
Če k temu dodamo še posnetke, na katerih so izrečene tudi žaljivke na račun predsednice države, postane jasno, da zgodba celo presega zgolj politični vidik. Postaja tudi simbol razpok znotraj same oblasti.
Drugi vidik zgodbe: mediji
Drugi vidik afere so mediji. Del slovenskih medijev je afero razgrnil na široko, drugi del pa jo prvih nekaj dni sploh ni želel uvrstiti na sporede ali na svoje strani. To ustvarja dva popolnoma različna informacijska svetova. V enem je afera dokaz o moralnem razkroju oblasti, v drugem skorajda nepomembna epizoda predvolilnega hrupa. Pop TV je predvajanje posnetkov z Dominiko Švarc Pipan celo podnaslovil kot: “Predvolilni posnetki.” Predvolilni? Lepo vas prosim, no. Saj vendar ne gre za propagandne spote.
Iz omenjenega lahko zaključimo, da državljani živijo v dveh različnih resničnostih. In ko družba začne živeti v ločenih informacijskih mehurčkih, se razprava praktično takoj spremeni v ideološko vojno. Ne gre več za dejstva, temveč za pripadnost. Gre za naše in vaše, ne več za resnico.
Tretji vidik zgodbe: tehnologija
Tretji vidik pa je moderni čas oz. tehnologija. In to je morda tudi najbolj zaskrbljujoč vidik. Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, da živimo v času, ko lahko umetna inteligenca ustvari skoraj popolne ponaredke glasov in posnetkov. Deepfake tehnologija ni več znanstvena fantastika. Postala je (tudi) orodje političnega boja. Oškodovanci v tej aferi ves čas trdijo, da gre za montažo, izseke, ponaredke itd.
A če je to res, smo soočeni z zelo resnim vprašanjem: komu sploh še verjeti?
Če lahko vsak posnetek postane dvomljiv, če lahko vsak pogovor postane manipulacija, potem resnica izgubi svojo težo. Demokracija pa brez zaupanja v resnico težko preživi. Seveda bodo policija, tožilstvo in druge institucije poskušale ugotoviti, kaj je res in kaj ne. Toda izkušnje nas učijo, da takšne preiskave trajajo dolgo, politična škoda pa nastane v nekaj urah.
Zakaj v resnici gre?
Ta afera tako ni zgolj zgodba o prisluhih. Je zgodba o tem, kako krhko je zaupanje v slovenski javni prostor, inštitucije in pravno državo. Kako hitro se lahko razbije občutek, da sistem deluje po enakih pravilih za vse. S kakšno lahkoto vidni posamezniki, ki svojo kariero gradijo na zaupanju volivcev, strank, javnosti itd., razpravljajo v tujini, s tujci, o svoji državi in njenem notranjem ustroju.
Ko ljudje dobijo občutek, da politične elite živijo v svojem svetu, kjer so prijatelji modus preživetja in ne delo ter poštenost, se med ljudmi začne širiti nevaren občutek odtujenosti. Takrat volivci ne postanejo bolj aktivni, temveč predvsem bolj cinični. Prav cinizem pa je za demokracijo bolj nevaren kot katerakoli afera.
Politika bi morala razumeti, da v času pametnih telefonov, družbenih omrežij in umetne inteligence, skrivnosti praktično ne obstajajo več. Vsak pogovor lahko nekoč pride v javnost. Vsaka beseda lahko postane politična bomba.
Morda bi bilo tudi zato modro, da se politiki začnejo obnašati tako, kot da jih javnost ves čas posluša. Če se že sami ne zavedajo odgovornosti, potem naj jih bo vsaj strah pred tistimi, ki so jih izvolili. Naj jih bo strah, da jih javnost ves čas spremlja in posluša.
Ker v resnici jih.
