Odrinimo za trenutek na stran odstotke in drugo predvolilno “strokovno” navlako ter se zamislimo nad tem, kako se nam servirajo zgodbe v predvolilnem času. Tako imenovana afera “hamburger” je namreč šolski primer, kako se iz nepomembnih drobtin lahko na hitro pripravi kar cel panirani zrezek. Diši, zlato rumene barve je, tudi neverjetno deluje sočen, le nasiti ne nikogar.
Na eni strani imamo politika z realno ambicijo o vstopu v parlament in vedno močneje izraženo željo tudi po vodenju države. Na drugi strani aktivistko, ki nima niti ene same formalne odgovornosti za posledice svojih besed. To ni enakovreden dvoboj, temveč zgolj televizijski format. Televizija namreč zelo težko živi od resnice, veliko lažje pa od konflikta. Postaviš nekoga, ki lahko govori brez zavor, proti nekomu, ki mora tehtati vsak stavek. Rezultat? Spektakel.
Jedro zgodbe je naravnost komično. Gre za Facebook stran podjetja, ki je deset let nazaj promovirala svoje hamburgerje in kjer so ljudje klikali za kupone, popuste, nagradne igre. Danes pa naj bi teh 20.000 sledilcev predstavljalo politični kapital? Dajte no.
To lahko trdi nekdo, ki načrtno ustvarja dramo ali pa je popoln digitalni analfabet. Algoritmi so se že zdavnaj spremenili. Danes se doseg ne meri več po številu sledilcev, temveč po njihovi angažiranosti. V praksi so torej ti hamburger-sledilci virtualne “mrtve duše”, katerih edini namen bi lahko bil ustvarjanje videza močne strani. Gre torej lahko le za videz in ne za dejansko moč.
In res, ravno za videz gre. Videz je pomemben del arzenala orožij v politiki. Ni bistvo v Facebooku, ampak v uokvirjanju (ang. framing). Cilj ni bil razkritje kakšne resne nepravilnosti, temveč ustvariti nov mentalni okvir, ki nadgrajuje obstoječega (in za Slovenijo pogubnega!), da je Janez Janša slab. Javno dostopni podatki o gospodarski rasti, BDP … v času njegove zadnje vlade govorijo ravno obratno.
Vendar so volilci leta 2022 verjeli medijsko ustvarjenemu okvirju in ne rezultatom. Tudi zato se tokrat “zgolj” nadgrajuje medijska slika v povezavo Logar = Janša, kar po tej logiki pomeni Logar = slab. Gre za nadgradnjo skozi nekakšen “kdo si v resnici”.
Nika Kovač je od Logarja prav bolestno zahtevala nekakšno izjasnitev glede Janeza Janše. Cilj je bil torej napad na Logarjev moralni profil. Stara, preverjena metoda: politika potisneš v kot identitete, kjer argumenti niso več posebej pomembni.
Logarjeva reakcija je bila zanimiva. Brez povišanega tona, brez užaljenosti, brez mahanja z rokami. Marsikdo na desnici bi si želel drugače. Po tridesetih letih občutka (in tudi dejstev), da je udarjanje po političnem prostoru enosmerno in vedno po desnici, je želja po povračilu razumljiva. A Logar očitno stavi na nekakšno utrujenost ljudi. Na tiste, ki imajo dovolj nenehnega ideološkega boksa in bi radi več normalnosti.
Slovenska politična kultura ima čuden okus. Radi imamo zmagovalce, ki se delajo, da nočejo zmagati. Skromne obraze, tihe tone, poglede v tla. V tem smislu je umirjenost res lahko prednost. Poglejte si npr. Kučana. Človek je bil celo življenje v vrhu tako, da praktično nihče ni dobro vedel, o čem je govoril v svojih neskončno dolgih govorih. Nekaj je momljal, se delal skromnega in predvsem ves čas pazil, da za svoje poteze in direktive nikoli ni bil nič kriv.
Kaj pa Drnovšek? Spet en kup momljanja, pogledov v tla in nekakšne skromnosti. Primerov nam kar ne zmanjka. Res pa je lahko lahko tak pristop za Logarja tudi past. Postane lahko še en simpatičen poraženec, ki je bil “preveč kulturen” za zmago v ringu.
Medtem pa resni problemi čakajo. Infrastruktura, zdravstvo, konkurenčnost gospodarstva. To so teme, ki odločajo kakovost življenja. A te so same po sebi dolgočasne. Ne kričijo, razen kadar o njih načrtno kričijo aktivisti (primer napadanja “dvoživk”) ali celo Joc Pečečnik, v vlogi predsednika Kluba slovenskih podjetnikov s svojim slavospevom Robertu Golobu. Ki ga je zaradi splošnega nezadovoljstva z Golobom stal položaja predsednika SBC (Slovenskega kluba podjetnikov).
To vse skupaj seveda kaže širši problem. Mediji in aktivistični krogi vse pogosteje določajo, o čem se sploh pogovarjamo. Volivci reagirajo na servirane zgodbe, ne pa na pomembne. Agendo razvoja debat narekuje emocionalni naboj in ne teža problema. V ospredje stopi logika medijske ekonomije, ki v takšnih primerih naravno nadgrajuje spletke v ozadju.
Na tihem zato upam, da je to zadnje takšno predvolilno obdobje in da bom v naslednjem videl več razprave o političnih programih, prihodnosti in dobrobiti Slovenije, ne pa npr. o sledilcih hamburgerjev in plačanih aktivistkah z jasno agendo pred TV ekrani.
Afera “hamburger” je tako predvsem simptom. Ne pove veliko o politiku. Pove pa ogromno o aktivistki in prostoru, v katerem živimo. O tem, kako hitro se ujamemo v simbolne vojne, medtem ko realnost v ozadju tiho razpada. Če bomo še naprej padali na vsako takšno mino, bomo po 22. marcu letos dobili točno takšno politiko, kot jo gledamo že zadnje štiri leta: veliko hrupa in zelo malo vsebine. Zato velja tokrat res biti pozoren, komu dajemo svoj glas in pri kom bo ta glas na koncu v resnici pristal.
