V strokovnem prispevku, objavljenem na portalu IUS-Info z naslovom “Ali zmoremo pri vzpostavljanju ravnovesja v regulaciji evtanazije stopiti iz čevljev sebičnosti?”, pravnica Alenka Križnik podrobno razčleni dileme, ki spremljajo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Ta je bil v zakonodajni postopek ponovno vložen 21. januarja 2025, a ostaja tarča številnih strokovnih in etičnih pomislekov.
Kot navaja Križnik, je Zakonodajna pravna služba Državnega zbora podala številne pripombe na predlog zakona – kar na 18 od skupaj 35 členov. Med glavnimi očitki izstopa nezadosten nadzor nad zakonitostjo postopka, nejasnosti glede psihiatrične presoje, obdelave osebnih podatkov in obličnosti odločanja.
“ZPPKŽ ne predvideva, komu se naznanijo nepravilnosti postopka, zaslediti je pomanjkljivosti glede obličnosti, obdelave osebnih podatkov, izbire psihiatra in podobno, kar dodatno načenja pravno varnost državljanov pri tako ireverzibilnem postopku,” opozarja Križnik.
Ob tem sicer priznava, da se pomanjkljivosti s pomočjo amandmajev odpravljajo, a opozarja, da normativna nespretnost ni edini problem: “Dejanske okoliščine v zdravstvu in socialnem varstvu trenutno niso naklonjene diskusiji o vzpostavljanju pogojev za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ranljive populacije.”
O ravnovesju, ki ga v sistemu ni
V osrednjem delu razprave se Alenka Križnik posveča vprašanju ravnotežja – ne le pravnega, temveč predvsem sistemskega in družbenega. Po njenem mnenju zakonska ureditev takšnega postopka zahteva predhodno zagotovljene pogoje za dostojno življenje, oskrbo in podporo: “V sistemu je tako treba vzpostavljati optimalne pogoje za zagotavljanje tako pravic nemočnih kot tudi tistih, ki dostojanstvo razumejo kot absolutno pravico odločanja o sebi tudi s pomočjo ali celo na škodo drugih.”
V tem okviru opozarja na nedelovanje paliativne oskrbe, nevključenost dejavnosti hospica v redni zdravstveni sistem in pomanjkanje dolgotrajne oskrbe. “V takih razmerah sprejemanje zakona, ki rešuje problem s spodbujanjem predčasnega končanja življenja, spominja na dejanja hudodelstva nad ranljivo populacijo po 101. členu Kazenskega zakonika (KZ-1),” zapiše ostro.
“Napak ni mogoče v celoti preprečiti”
Križnik dvomi tudi v zanesljivost zaščitnih mehanizmov, ki naj bi preprečevali zlorabe zakona: “Sklicevanje na številne varovalke v zakonu, ki v celoti preprečujejo napake, je najmanj smešno, saj napak nikoli ni mogoče preprečiti v celoti.”
Dodaja, da je pri tako nepopravljivem posegu vsak sistemski primanjkljaj nevaren: “Ne moremo govoriti o mehanizmih za preprečevanje tveganj in možnosti izbire bolnika, če ima državljan prenizko pokojnino (npr. 650 evrov), do storitev pomoči na domu ne more dostopati, ker ni dovolj kapacitet, ura storitve nege na domu na trgu pa stane od 20 evrov naprej.”
Po mnenju avtorice bo ranljivejši del prebivalstva – starejši, bolni in socialno ogroženi – v takem sistemu nehote prisiljen v odločitev za predčasno končanje življenja. Ne zaradi resnične izbire, temveč zaradi odsotnosti podpore, skrbi za dostojanstvo ali obupa svojcev.
“Trpljenje ni vedno razlog za zakon”
Kot nadalje pojasnjuje Križnik, je pretirana raba argumenta trpljenja pogosto manipulativna ali čustveno podprta, brez znanstvene osnove:
“Težnjo po razbremenjevanju svojcev s pomočjo postopkov PPKŽ lahko pogosto razberemo iz laičnih razprav, ki poudarjajo tudi pomen trpljenja svojcev, ki zrejo v umirajočega, ki trpi. Izhajajo iz lastnih interesov, stisk, strahov, in ne iz poglobljenega znanstvenega pogleda na zadnje življenjsko obdobje.”
Avtorica poudarja, da bi bilo nujno pred vsakršno regulacijo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja najprej zakonsko urediti paliativno oskrbo in sistemsko vključiti hospic v redno zdravstveno dejavnost.
V zadnjem delu prispevka Križnik opozarja na pravno neskladnost in proceduralno neustreznost ureditve, ki jo predvideva ZPPKŽ. Poudarja, da bi moralo odločanje o tako skrajni posegi v pravico do življenja, kot je pomoč pri samomoru, slediti nepravdnemu postopku, podobno kot v Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), kjer gre za odločanje o odvzemu prostosti. Po njenih besedah se pojavlja upravičeno vprašanje: “Ali ne gre nemara pri pomoči pri samomoru za preveč lahkotno obravnavo tako grobega posega v človekovo pravico do nedotakljivosti življenja.”
Kot zaključuje, je temeljna dilema, ali smo pri razpravi o evtanaziji resnično sposobni izstopiti iz svojih osebnih, sebičnih okvirjev in pogledati širšo družbeno sliko – ne le interes posameznika, temveč tudi njegovih bližnjih, celotnega sistema in etičnih vrednot družbe kot celote.
Celoten zapis Alenke Križnik je bil prvotno objavljen na portalu IUS-Info, dne 21. julija 2025. TUKAJ
Foto: Freepik
