Ali moramo odpustiti tudi tistim, ki si tega “ne zaslužijo”?

Vprašanje odpuščanja je eno najtežjih, kar jih lahko postavimo sami sebi. Ne zato, ker ne bi poznali „pravega odgovora“, temveč zato, ker se v njem srečata bolečina in moralni pritisk.
Družba pogosto sporoča, da je odpuščanje znak zrelosti, višje zavesti, notranjega miru. A kaj, če oseba, ki nas je prizadela, ni pokazala obžalovanja, ni prevzela odgovornosti ali celo ponavlja ista dejanja?
Ali naj odpustimo tudi tistim, ki si tega – vsaj po našem občutku – ne zaslužijo?

Ena največjih zmed okoli odpuščanja je prepričanje, da s tem opravičimo dejanje ali osebo. Psihološko gledano to ne drži.
Odpuščanje ne pomeni, da:

• je bilo dejanje sprejemljivo,
• da ni bilo škodljivo,
• da se ni zgodilo,
• ali da bi ga morali pozabiti.

Odpuščanje pomeni nekaj drugega: prenehati nositi breme jeze, zamere ali stalnega notranjega boja. Ne zaradi druge osebe, temveč zaradi sebe.

Zakaj nas vprašanje „zaslužijo si“ tako muči

Ko se sprašujemo, ali si nekdo zasluži odpuščanje, v resnici iščemo pravičnost. Želimo, da bi bolečina imela pomen, da bi bila prepoznana, da bi nekdo prevzel odgovornost.

Težava je v tem, da notranji mir pogosto postavljamo v roke drugega:

• „Odpustil bom, ko bo razumel.“
• „Ko se bo opravičil.“
• „Ko bo priznal, da me je prizadel.“

A s tem svojo notranjo svobodo vežemo na vedenje nekoga, ki ga ne moremo nadzorovati.

Kaj se zgodi, ko ne odpustimo

Neodpuščanje samo po sebi ni napačno. Včasih je nujen zaščitni mehanizem. A kadar se spremeni v dolgotrajno stanje, ima psihološke posledice:

• kronično napetost,
• ponavljajoče misli,
• čustveno izčrpanost,
• občutek, da smo „ujeti v preteklosti“.

Neodpuščanje pogosto pomeni, da odnos sicer ne obstaja več, a čustvena vez še vedno deluje.

Odpuščanje brez sprave

Pomembno razlikovanje: odpuščanje ne zahteva sprave.
Lahko odpustite in:

• ohranite meje,
• prekinete stik,
• se ne vrnete v odnos,
• nikoli več ne zaupate.

Odpuščanje je notranji proces. Sprava je odnosni proces. Prvo ne zahteva drugega.

Zakaj včasih odpustimo „nezaslužnim“

Psihološko gledano ljudje pogosto odpustijo ne zato, ker bi drugi to zaslužili, temveč ker nočejo več plačevati čustvene cene.

Odpuščanje v takem primeru ni moralno dejanje, ampak dejanje samoohranitve. Gre za odločitev, da:

• ne boste več vsak dan obnavljali iste rane,
• ne boste več gradili identitete okoli bolečine,
• ne boste več čakali na zapoznelo pravičnost.

Kdaj odpuščanje ni prava pot

Obstajajo situacije, kjer pritisk k odpuščanju povzroči več škode kot koristi:

• kadar je rana še sveža,
• kadar gre za ponavljajoče se zlorabe,
• kadar odpuščanje služi temu, da drugi nadaljujejo z istim vedenjem,
• kadar preskočimo jezo in žalost, da bi bili „boljši človek“.

V teh primerih je najprej potrebna zaščita, ne odpuščanje.

Odpuščanje kot proces, ne odločitev

Odpuščanje ni stikalo. Je proces, ki se pogosto odvija v fazah:

1. priznanje bolečine,
2. dovoljenje za jezo,
3. postavljanje meja,
4. postopno popuščanje čustvene navezanosti.

Včasih se zgodi spontano. Drugič nikoli povsem. In tudi to je v redu.

Ključno vprašanje ni „ali si zaslužijo“

Psihološko najbolj zrelo vprašanje ni: „Ali si ta oseba zasluži moje odpuščanje?“

Temveč: „Ali si jaz zaslužim mir, tudi če si ga drugi ne?“

Odpuščanje ni darilo drugim. Je odločitev, komu dovolimo, da še naprej živi v našem notranjem prostoru.
In včasih je največja oblika moči prav to, da ta prostor vzemi nazaj zase – ne glede na to, kdo je bil na drugi strani.