Prof. dr. Matej Avbelj z Nove univerze v kolumni z naslovom „Intenzivno usihanje mednarodnega prava“, ki je objavljena na portalu IUS-INFO opozarja na po njegovem mnenju pospešeno razkrajanje temeljnih pravil mednarodnega pravnega reda. Avbelj, redni profesor za evropsko pravo in predstojnik Centra za ustavnost in umetno inteligenco, izhaja iz aktualnih mednarodnih dogodkov, ki jih razume kot jasen signal, da se leto 2026 za mednarodno pravo ni začelo zgolj krizno, temveč „naravnost katastrofalno“.
Avbelj izhaja iz ameriškega vojaškega posega v Venezueli, ki ga označuje za jasen primer protipravnega ravnanja. Kot je izpostavil, je Venezuela suverena država, vojaške intervencije brez odobritve Varnostnega sveta ZN ali brez pogojev samoobrambe pa so v nasprotju z mednarodnim pravom. „Venezuela je suverena država. Vojaške intervencije ene države v drugo, ki niso skladne z mednarodnim pravom, so protipravne,“ je zapisal.
Ob tem poudarja, da presoje takšnih ravnanj ne morejo temeljiti na političnih simpatijah. Kot je navedel, bodo nekateri ameriški poseg razumeli kot dokaz imperialnega ravnanja ZDA, drugi pa ga bodo opravičevali z diktatorsko naravo venezuelskega režima in kršitvami človekovih pravic. Vendar pravo po njegovem ne more biti odvisno od tega, „kdo nam je politično všeč in kdo ne“.
Mednarodno pravo kot orodje moči
Avbelj opozarja, da se načelo suverene enakopravnosti držav lahko brez soglasja Varnostnega sveta ZN predre le v izjemnih primerih, ko gre za masovne kršitve človekovih pravic oziroma kršitve norm ius cogens. V venezuelskem primeru po njegovih besedah ti pogoji niso izpolnjeni, česar ameriška administracija niti ne skriva več. Kot navaja, ameriški predsednik odkrito poudarja status ZDA kot supersile, pri čemer naj bi bila edina meja uporabe sile njegova lastna morala.
S tem je po Avbljevem mnenju ameriška izjemnost v razmerju do mednarodnega prava dosegla vrhunec. Mednarodno pravo po njegovih besedah vse bolj deluje kot instrument moči, ki velja za druge, za ZDA pa le, kadar jim koristi. Kot dodaten dokaz navaja izstope ZDA iz številnih mednarodnih organizacij in večstranskih sporazumov, ki naj bi jih bilo v enem samem tednu kar 66.
Avbelj zavrača razlago, da gre zgolj za impulzivnost aktualne ameriške politike. Kot opozarja, se ZDA dolgoročno spreminjajo, s tem pa se spreminja tudi ureditev mednarodnih odnosov, vzpostavljena po drugi svetovni vojni in utrjena po padcu Berlinskega zidu.
Logika velesilnih interesnih območij
V nadaljevanju kolumne opozarja na širše posledice takšnega razvoja. Ameriške ambicije glede Grenlandije bi po njegovih besedah lahko privedle celo do konflikta znotraj zveze Nato, ki je že pod velikim pritiskom zaradi vojne v Ukrajini. Tam se ZDA po njegovem ne vedejo več kot jasen zaveznik Zahoda, temveč kot mediator med agresorsko Rusijo, Ukrajino in evropskimi zaveznicami.
Takšen razvoj dogodkov po Avbljevem mnenju koristi Rusiji in hkrati pošilja jasna sporočila Kitajski. Opozarja na logiko Grossrauma, po kateri si lahko vsaka velesila z zemljevida vzame tisto, kar meni, da ji zgodovinsko ali strateško pripada. „Prav to Rusija počne v Ukrajini,“ je zapisal, ob tem pa opozoril tudi na kitajske napovedi o neizogibnosti združitve Tajvana z matično državo.
Avbelj se ob tem sprašuje, kje v takšnem svetu stojita Evropa in pravna stroka. Kot Evropejci si po njegovih besedah ne moremo več zatiskati oči in se zanašati na druge, temveč bomo morali razviti lastno obrambno in vojaško moč. Kot pravniki pa moramo vztrajati pri tem, kar je prav. Mednarodno pravo je sicer šibko in odvisno od razmerij moči, vendar še vedno preprečuje popolno samovoljo. Če to pravo usahne, opozarja, ostane le „gola sila“, ta pa vodi v nasilje in sistematične kršitve človekovih pravic.
