V tokratni Duhovni misli bo duhovnik Benedikt Lavrih spregovoril o žalosti, čustvih in o tem, kako človek lahko v težkih trenutkih najde pot naprej. Razmišljanje odpira vprašanje, kako sprejemamo bolečino, izgubo in notranje stiske ter kako nas lahko prav ti trenutki oblikujejo in poglobijo naše življenje.
Ko smo žalostni…
Ljudje smo čudovita bitja. Doživljamo in se odzovemo na različne dogodke našega življenja. Ob različnih dogodkih, doživetjih se v nas prebujajo različna čustva. Kako živimo z njimi, kaj se dogaja, kako jih sprejemamo? Ne moremo mimo njih. Če bi bili neodzivni bi bilo naše življenje zelo prazno, pusto in nezanimivo. Čustveni odzivi dajejo barvo našemu življenju in dogodkom v nas samih.
So dogodki, ki nam dajejo lepa čustva, srečne občutke, mir in veselje. Ko smo uspešni, zdravi, siti, ko imamo občutek varnosti in ljubezni, ko doživljamo pripadnost nekomu v nas poje mir, veselje in sreča. Ljudje smo različni in se tudi odzovemo na dogodke in doživljanja na različne načine. Včasih je malo potrebno, da se v nas naseli veselje, upanje in spokojnost.
Kaj vse nam prinaša pozitivna čustva in lepa doživetja? Uspeh, zdravje, zadovoljstvo s samimi seboj s preteklostjo, uspešnost, naša osebnost. Dobro je, da se zavedamo vsega, kar nas osrečuje in nam prinaša srečo. Ko pridejo trenutki, ki so težji in nam ne dajo veselja, se lahko vrnemo nazaj v doživetja, ko nam je bilo lepo.
Kaj pa ko pridejo težka čustva, ki jih naša človeška narava težko sprejema in preživlja. Dogodki, ko se nam nekaj hudega zgodi, ko nekdo umre, ko se srečujemo s težko boleznijo in še mnogi dogodki prinesejo žalost, potrtost, obup, jezo. Kako se srečujemo s čustvi, ki se v nas prebudijo ob težkih dogodkih?
Kako ravnati z močnimi in zahtevnimi čustvi? Ali naj bežimo od njih? Pogosto želimo, da se jih čimprej preživimo. Vedno tako ne gre. Kadarkoli so težka čustva ki so posledica močnih in težkih doživetij, je potrebno da se z njimi srečamo in jih poskušamo sprejemati. Zahtevna, težka čustva nas učijo, prekalijo in se vzgajajo.
Čustva je potrebno udomačiti in jih sprejeti.
Kaj so najbolj pogosti koraki, ko se srečujemo s težkimi doživetji? Potrebno je spregovoriti o naših čustvih. Upam, da imate nekoga, ki vam je blizu, da vas posluša in z vami deli čustva. Ko govorimo o naši bolečini, jo sprejemamo in postaja del našega življenja.
Čustva je potrebno udomačiti in jih sprejeti. Spoštujmo jih in jih dobro izpovejmo. Posvetiti se jim je potrebno. Predstavljajo nas, in dogajanja v nas. Čas je potreben, da sprejmemo težka čustva. Ne smemo bežati pred njimi. Nikakor ni dobro, da bežimo pred njimi z drogo, pijačo, ali močnimi opijati. Na videz mislimo, da bomo pregnali močna čustva, a so še vedno del nas in hočejo imeti v nas svoj prostor. Ne dopustimo da nas naša negativna čustva popolnoma prevzamejo in predolgo držijo v nas. Postavimo jih v zakladnico našega življenja in se učimo z njimi.
Osebna potrpežljivost je nujna in naj nas spremlja. Iščimo vse poti, ki nam pomagajo premagovati težka čustva. Narava je zelo prijazna, pojdimo na sprehod, v gozd, molitev nam da duhovno in telesno moč. Meditacija v cerkvi ali kje drugje nam daje mir. Branje Božje besede, pogovor, klepet s tistimi, ki so nam blizu. Glasba človeku na poseben način pomaga, da sprejemamo težka čustva. Imamo tudi skupine, ki pomagajo žalujočim in potrtim.
Jezus nagovarja nas vse
Ali Jezus pomaga, ko smo v močnih in težkih čustvih? V govoru na gori Jezus nagovarja nas vse v različnih stanjih. Jezus vidi smisel in vrednost naših različnih razpoloženj. Če pogledamo v življenju je tako, da se največ naučimo za življenje, ko prebrodimo težke trenutke življenja in se borimo, trudimo. Najbolj nam ostanejo v spominu in nam govorijo o našem življenju. Jezus vidi v vseh naših razpoloženjih pot našega življenja. Vidi najvišji smisel življenja, ko pravi: “Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.” Jezus postavi v ospredje naš najvišji cilj in smisel življenja. To je veselje v nebesih.
Jezus ne pusti, da se popolnoma prepustimo žalosti. Zelo dobro je, da nam pomaga in nas spremlja. Pogovorimo se z Jezusom, prepustimo se mu, da nam pomaga. Jezus je vedno rad pristopil k tistim, ki so bili najbolj zapuščeni, v najtežjih stanjih.
Jezus se ni bal trpljenja. Za močna težka čustva in doživetja se je potrebo zahvaljevati in prepoznavati, kaj smo se naučili in kako smo jih preživeli. Ko to naredimo, doživimo veselje, da smo vse sprejeli in nam to govori, da bomo v prihodnosti zmogli. Naš način življenja je večkrat tak, da želimo in hočemo bežati pred žalostjo, potrtostjo in podobnimi čustvi. Potrebujemo čas, da postanejo ustvarjalni del našega življenja. Poslušajmo Jezusa na gori. On je z nami na poti. Prebirajmo Mt 5, 1 – 12.
Benedikt Beno Lavrih, duhovnik
