Združeno kraljestvo, Italija in Japonska pod okriljem programa GCAP razvijajo novo generacijo nadzvočnega bojnega letala z imenom Tempest. Zasnovano je kot naslednik zdajšnjih letal Typhoon in naj bi operativno sposobnost doseglo do leta 2035. Obsežen razvojni projekt, ki ga vodi britansko podjetje BAE Systems, temelji na prikritosti, daljnosežnosti in digitalni povezljivosti – lastnostih, zaradi katerih bi to letalo lahko v prihodnosti imelo ključno vlogo v morebitnih konfliktih proti velesilam, kot je Rusija.
Tempest je v veliki meri odgovor na potrebe sodobnega vojskovanja, ki zahteva delovanje na velikih razdaljah, hitro odzivnost ter sposobnost preživetja v okoljih z visoko stopnjo nevarnosti. Njegova velikost, ki močno presega dimenzije trenutnih bojnih letal RAF, ni naključna – omogoča večje rezervoarje goriva, večjo nosilnost oborožitve in sposobnost delovanja brez potrebe po pogostem zračnem polnjenju.
Predstavnik podjetja BAE Jonny Moreton je v intervjuju za The Telegraph poudaril, da bo Tempest zasnovan tako, da bo lahko preživel in učinkovito deloval tudi brez stalne povezave z domačimi bazami. „Tja moraš biti sposoben priti varno, neopaženo in se vrniti domov,“ je povedal. To pomeni, da bo letalo zmožno samostojno izvajati dolge misije v sovražnem zračnem prostoru, kjer komunikacija s poveljstvom morda ne bo mogoča.
Tak pristop pomeni tudi, da bo Tempest lahko hkrati služil kot komunikacijsko središče za druge enote – tako za brezpilotna letala kot tudi za satelite in kopenske sile. To letalu daje več kot zgolj bojno vlogo: postalo bo mobilno usmerjevalno vozlišče v zračnem prostoru.
Primerjalna prednost pred obstoječimi modeli
Zahteve sodobnega bojevanja so se v zadnjih desetletjih bistveno spremenile. Medtem ko ima trenutni Typhoon bojni radij približno 860 milj, in ameriški F-35A približno 680 milj, bo Tempest zmožen bistveno daljših poletov – potencialno celo prečkanja Atlantika brez dodatnega goriva. To pomeni, da bi lahko letalo vzletelo iz britanskega ozemlja, doseglo cilje globoko v Rusiji in se nato neopaženo vrnilo.
Po ocenah obrambnega analitika Francisa Tuse bi moral Tempest v primeru vojaškega spopada med Natom in Rusijo že v prvem tednu operacij napasti ključne ruske zračne obrambne točke in letalske baze. „Potrebujete dovolj notranjega goriva, da greste zelo, zelo daleč – in ostanete tam zunaj,“ je dejal.
Po poročanju The Telegraph bi največja vzletna teža Tempesta lahko znašala več kot 30 ton – kar je občutno več od trenutnega Typhoona in celo več od nekdanjih bombnikov Lancaster iz druge svetovne vojne. To pomeni večje zaloge orožja, večji operativni doseg in večjo sposobnost uničenja ključnih ciljev.
Industrijski prehod in tehnološka avtonomija
Letalo razvija konzorcij „Team Tempest“, ki poleg BAE Systems vključuje še Rolls-Royce, proizvajalca raket MBDA in italijanski Leonardo. Od leta 2023 so skupna prizadevanja vključena v širši Globalni bojni zračni program (GCAP), v katerem Velika Britanija, Italija in Japonska združujejo vire in znanje.
V razvojnih centrih v Wartonu že preizkušajo nove metode proizvodnje, kot so aditivna proizvodnja (3D-tisk), napredne karbonske zlitine in robotske roke, ki omogočajo izdelavo sestavnih delov brez klasičnih šablon. Takšna avtomatizacija bistveno znižuje stroške proizvodnje in skrajšuje čas priprave za množično proizvodnjo – po ocenah tudi do tri leta.
Moreton je ob tem poudaril pomen vzdrževanja tehnološke suverenosti: „Moramo biti sposobni delovati na dosegu, kjer bi lahko bila naša komunikacija motena. Zato potrebujemo platformo, ki bo lahko srce omrežja.“ Dodal je, da je ključna prednost britanskega pristopa v tem, da država ohranja popolno zmogljivost za načrtovanje, razvoj in izdelavo bojnih letal.
Richard Hamilton iz BAE Systems je poudaril, da ima Združeno kraljestvo še vedno redko sposobnost, da v celoti razvije in izdela bojno letalo: „To pomeni, da lahko zasnujemo letalo, ga izdelamo in ga tudi dostavimo z lokacije do naših strank.“ Takšna avtonomija pa britanski vladi daje izjemno strateško prednost.
Mednarodni interesi in morebitna širitev partnerstva
Čeprav so temeljni partnerji GCAP Velika Britanija, Italija in Japonska, se za morebitno pridružitev programu zanimajo tudi druge države. Savdska Arabija je po nekaterih informacijah v pogovorih o vključitvi v program, čeprav še ni jasno, v kakšnem obsegu.
Obrambni viri navajajo, da bi Rijad želel imeti več vpliva pri razvoju in proizvodnji letala, s čimer bi si zagotovil pomembno vlogo v prihodnjih obrambnih programih. Po drugi strani pa predstavniki GCAP opozarjajo, da bi vključitev novih partnerjev lahko upočasnila obstoječi tempo razvoja.
Herman Claesen, vodja prihodnjega letalskega bojevanja pri BAE Systems, pravi: „Biti danes del osrednjega programa na enak način kot Japonska, Italija in Združeno kraljestvo zaradi doseženega tempa in trenutnega stanja postaja precejšen izziv.“ Po njegovih besedah se možnosti za širitev partnerstva ožijo, a ostajajo odprte, če bo obstajala politična volja.
Tempest predstavlja odgovor na potrebe prihodnjega desetletja – letalo, ki združuje visoko tehnologijo, neodvisno delovanje, povečano prikritost in interoperabilnost z drugimi sistemi. Po trenutnem časovnem načrtu naj bi prvi poskusni poleti stekli pred koncem desetletja, polna operativna sposobnost pa je predvidena za leto 2035.
Zaradi svoje velikosti, zmogljivosti in tehnološke naprednosti naj bi bil Tempest ena najpomembnejših zračnih platform naslednje generacije. Vse to pa pomeni, da bi se v primeru globalnega konflikta moral Vladimir Putin in druge svetovne sile bati prihodnjega britanskega paradnega letala.
Foto: Pexels/fotografija je simbolna
