Bojanka Štern v svoji novi kolumni z ostrim premislekom opozarja na etične in družbene pasti Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kot zdravnica, ki pozna tako klinično prakso kot tudi človeško stisko, jasno izpostavi nevarnosti, ki jih tak zakon pomeni za medicino, bolnike in vrednotni okvir družbe. Njeno razmišljanje presega religiozni kontekst in odpira temeljna vprašanja o duhovnosti, sočutju, manipulaciji s trpljenjem in vlogi zdravnika, ki se vse pogosteje znajde v navzkrižju med vestjo in zakonom.
Uboj je, kadar kdo komu vzame življenje. Kazenski zakonik ga kvalificira kot kaznivo dejanje, kajti Ustava RS zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja.
O “etiki ubijanja” smo se doslej pogovarjali le pri živalih. O “etiki ubijanja ljudi” se v Sloveniji pogovarjamo od nastopa te Vlade. Danes Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v Sloveniji že velja. Nisem verjela, pa se je zgodilo v samo treh letih.
S tem zakonom država zagotavlja, da bo zdravnik samomorilnemu bolniku moral predpisati strup z namenom samomora. To je novo. Doslej smo ljudi, ki so želeli storiti samomor lahko tudi prisilno hospitalizirali za nekaj dni, da smo ga s farmakološko in psihološko pomočjo poskusili spraviti iz samomorilne stiske.
Ne vem, kakšne spremembe zakonodaje pripravljajo v zvezi s tem v Kazenskem zakoniku, a dejstvo je, da bo odslej globoko samomorilnega človeka v nekem trenutku treba predstaviti neki komisiji, ki bo odločila, ali se ta človek lahko samousmrti. V tej komisiji po sprejetem zakonu ne bo smel sodelovati zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti. Potem veste, na kakšni etični osnovi bo ta komisija delovala.
Človek je telesno, duševno, družbeno in duhovno bitje. S slednjim se Svetovna zdravstvena organizacija še ni sprijaznila. Po svoje imajo prav. Nismo vsi ljudje duhovna bitja. V zvezi z duhovnostjo je vsekakor treba razbiti mit, da je človek duhovno bitje le, kadar veruje v Jezusa Kristusa. To ne drži. Človek je lahko duhovno bitje po božji zapovedi, lahko pa je duhovno bitje tudi v posvetnem smislu. Dimenzija posvetne duhovnosti, o kateri tukaj pišem, je skrb za sočloveka v stiski, razdajanje v korist drugega, pripravljenost žrtvovati življenje za drugega.
Gre za duhovnost altruizma in samouresničitve. Na tem spoznanju pade argument, da je razprava o evtanaziji ali asistiranemu samomoru religiozna razprava. Je pa res, da kdor ne premore altruizma, empatije in nima potrebe po tovrstni samouresničitvi, ni duhovno bitje – ne v religioznem ne v posvetnem smislu.
Aktivisti, ki so proces o evtanaziji zapeljali do Zakona, in stranke koalicije, ki so Zakon sprejele, so po moji oceni manipulirali z dvema čustveno nabitima pojmoma – “neznosno trpljenje” in “dostojanstvena smrt”.
“Dostojanstvena smrt” s pomočjo strupa, ki ga podamo drugemu, je pojem ali dejanje, ki je tako v nasprotju z duhovno dimenzijo bivanja, da mi zmanjka diha. Kdor meni, da je pomoč pri samomoru dostojanstveno dejanje, tako tudi čuti in kogar pomoč pri samomoru navdihuje, ni iz mojega sveta. Tega se noben argument ne dotakne.
Kdor ne meni tako, naj bere naprej.
Če se torej vrnem k razsežnostim človeškega življenja, lahko spregovorim o telesnem, psiho-socialnem in duhovnem trpljenju. Ne morem pisati o religioznih vidikih duhovnega trpljenja, ki jih lahko samo slutim, o tej temi pa pravzaprav ne vem nič. Lahko pa si predstavljam, da kdo duhovno trpi v posvetnem smislu, ker na smrtni postelji spozna, da je komu storil krivico ali silo in ga daje slaba vest. To bi težko bil argument za uzakonitev pomoči pri samomoru.
Telesno in duševno trpljenje sta področji, s katerima se ukvarja medicina, pa tudi druge znanstvene vede, npr. psihologija, farmakologija in druge. Dandanes medicina zmore popravljati gene, pa ne bi znala odpraviti telesne bolečine! Kdor želi več vpogleda v področje paliative, lahko na spletu najde temeljne pojme in priporočila v publikaciji Paliativna oskrba odraslih bolnikov z rakom v Sloveniji. Ni treba biti zdravnik, da bralec lahko prepozna, kako je paliativna medicina globoko in natančno usmerjena v lajšanje ali odpravo simptomov, ki povzročajo trpljenje: bolečina, strah, depresija, težko dihanje, bruhanje, utrujenost, delirij, zapore črevesja, driske, …. To ni več medicina izpred petdesetih let.
Res pa obstajajo bolezenska stanja, kjer z vsem tem ni moč zadosti olajšati vsega tega trpljenja. Tedaj nastopi čas za paliativno sedacijo oziroma umetno komo v bolnišnici. To je zadnja rešitev za terminalno umirajočega, ki neznosno trpi.
Ampak tudi to ni rešitev za vsako situacijo. Spomnimo se Stevena Hawkinga, verjetno najbolj znanega bolnika s hudo živčno-mišično boleznijo. Izgubil je moč telesa, izgubil je dar govora, in gotovo je, skrivenčeno sedeč na vozičku, trpel tudi bolečine. Odločil se je, da bo do konca ustvarjalen in uporabil, kar so mu mentalne zmogljivosti dopuščale.
Bolniki
Tukaj smo prispeli do bolnikov, s katerimi se praviloma vsaka razprava o evtanaziji začne (ne pa tudi konča). To so bolniki, ki jim je odvzeta sposobnost gibanja, komuniciranja, ki so jim odvzete nekatere vegetativne funkcije, ki so morda v napoto svojcem in družbi, ki vedo, da jim bodo odpovedale dihalne mišice in jih boli telo in duša. Ob tem pa vedo, da je narava bolezni takšna, da bo to trajalo še leta in leta. Nismo vsi rojeni enaki, nimamo vsi moči, kot jo je imel Stewen Hawking. Štejem se med posvetno duhovna bitja, zato bolniku, ki meni, da je njegovo trpljenje neznosno, pravice do samomora ne odrekam.
Vsekakor pa odrekam pravico državi, da to ureja s prisilnim sredstvom, kar vsak zakon po svojem bistvu je, in uboj celo nalaga zdravniku, ki je v sebi prisegel, da človekovemu zdravju in življenju nikoli ne bo zavestno škodoval. Tehnične podrobnosti o izvedbi umora/samomora in nekakšne spremembe poimenovanja teh dejanj so nečastno slepilo za lahkoverne.
Primeri po svetu kažejo, da število ljudi, ki jih tako ali drugače evtanazirajo, vedno le narašča, nikoli in nikjer ne pada. Ubijajo ali pomagajo ljudem pri samomoru, ki z opisano vrsto živčno-mišične bolezni nimajo nobene zveze. Ubijajo ljudi, ki so depresivni, ubijajo ljudi, ki so v brezupnih socialnih situacijah, izjemno se trudijo, da bi lahko ubijali tudi otroke. Tako kot so poskusili s pedofilijo, tako kot delajo z otroci, ki jim odstranjujejo spolne organe. Ja, za isto ideologijo gre. Deset tisoče, sto tisoče ljudi letno tako pobijejo.
Na zakon, o katerem govorim, je vezano sedem drugih zakonov
Spomnili se boste Hitlerja, ki je najprej pobil telesne in duševne bolnike. Podobe skrivenčenih teles, zblaznelih pogledov, podhranjenih, prezeblih, živečih v človeku nevrednih razmerah. Nedvomno so neznosno trpeli. Torej je bil Hitler pravzaprav človekoljub. Neljuba podrobnost je, da je potem to vrsto človekoljubja razširil še na Žide, Rome, Slovane, … čistil je raso, da bi bila bolj zdrava, lepša, bolj zadovoljna, manj omadeževana. Nikoli ne pozabite, da so med pobudniki in potrjevalci tega zakona takšni, ki bi tudi pri nas “čistili”. Nobena komisija, sploh pa ne iz ljudi, ki nimajo ugovora vesti, tega ne more preprečiti.
Resna ovira, da štejem referendum kot sicer slabo, a zadnjo možnost, je, da laiki ne poznajo paliative. Je specialistično medicinsko področje, zapleteno področje. Ker področja ne poznajo, se ljudje zataknejo na čustvenem vživetju v neznosno trpljenje – seveda se ga bojijo. A kot sem razložila, je nenehno strašenje z neznosnim trpljenjem ob možnostih, ki jih imamo, izjemna manipulacija. Vprašanje je le, ali te možnosti država/družba želi uporabiti ali pa se raje odloči za takšno ali drugačno vrsto usmrtitev ljudi, ki bi jim sicer lahko pomagali.
Na zakon, o katerem govorim, je vezano sedem drugih zakonov, med njimi zdravstveni, pokojninski, kazenski, … Tako so zaskrbljeno povedali poslanci koalicije. To so te reforme Golobove vlade. Zato so kar naslednji dan, pred počitnicami na morčku, zakon o pomoči pri samomoru in v njem prisilo slovenskim zdravnikom, da pri usmrtitvah sodelujejo, še enkrat ekspresno potrdili.
In za konec: če pride do referenduma, se zavedajte, da o stvari večinoma ne veste skoraj nič. Niste seznanjeni z možnostmi medicine, niste spremljali umirajočih in niste terminalno bolani. Ne veste, ali bo zakon vplival na vas, z gotovostjo pa veste, da bo na koga vplival. Zato vas prosim, da svoj glas oddate tako, da bo vaša vest mirna.
Bojanka Štern, zdravnica
Foto: Osebni arhiv
