Boštjan M. Turk: V Sloveniji pod Robertom Golobom opažamo nevaren razkroj institucij, ki bi morale varovati javni red, pravičnost in demokratično ravnotežje. Policija, sodstvo, varuh človekovih pravic, Komisija za preprečevanje korupcije in predvsem mediji so postali orodje oblasti. Mediji naj bi bili neodvisna veja oblasti, a so se spremenili v svoje nasprotje, so veja, odvisna od oblasti.
Izstopajoč primer te odtujenosti je predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki se je med dopustom brez zadržkov prevažala s policijskim helikopterjem. Urad predsednice in policija so to opravičevali z “operativno-taktičnimi razlogi”, a dejstvo je, da gre za razkošje, ki ga ljudje v vsakodnevnih prometnih zastojih ne morejo sprejeti kot nujo. Edina realna “nevarnost”, ki ogroža predsednico, je sicer bazen ob njeni hrvaški vili – tisti, v katerega lahko pade.
Potem bi bila raba helikopterja še kako upravičena, saj bi jo bili primorani reševati z vitlom, opremljenim z velikim vedrom, takšnim, ki služi zajemanju vode pri požarih. V tem kritičnem primeru bi tudi kakšna mala gasilska brigada prišla še kako prav …
Enako groteskna je zgodba z Golobovo napovedano poroko. Dogodek je očitno tempiran kot politični projekt, namenjen predvsem ustvarjanju medijskega spektakla in dvigu osebne podobe. Mediji iz tega delajo romantično pravljico, a povsem spregledajo osnovno vprašanje: kdo bo plačal račun? Za ljudi, ki živijo z minimalno plačo ali pokojnino, je takšna predstava ponižujoča.
Toda resnica je še globlja. Goloba in Pirc Musarjevo je na oblast neposredno postavil Milan Kučan, nekdanji predsednik CK ZKS, najmočnejša oseba v državi, ki ju je tudi javno priporočil prek medijev. On razpolaga z močjo, ki ni legitimna, saj izvira iz nedemokratičnega časa in se je ob nevtralizaciji pravosodja, državnega gospodarstva in medijev ohranila vse do danes. Tudi to ni noben dosežek, noben pogum, nobena demokracija – nasprotno, gre za ostanek preteklosti, ki preprečuje razvoj svobodne družbe.
Ko so institucije nadzora oblasti nevtralizirane, ko so mediji prijazni do Pirc Musarjeve in Goloba tako, kot so ruski do Putina, si lahko oblastniki privoščijo vse. A to ni znak veličine in poguma, ampak obratno – znak nemoči, strahu in v resnici poraza. To so v bistvu luzerji, ki svojo moč gradijo le na zlorabi sistema.
Slovenci nismo takšni
Ampak Slovenci nismo takšni. Vsaj ne vsi in vsaj ne tisti, ki so v prelomnih trenutkih določili našo identiteto. Zato ni vprašanje, ali bo ta oblast padla, ampak le, kdaj bo slovenski človek znova pokazal, da mu odtujena elita ne more vzeti niti dostojanstva niti svobode. Pri tem se bo lahko zatekel k veliki literaturi, k največjemu slovenskemu epu, Krstu pri Savici. Ta je v tej zvezi še kako poveden, samo razumeti ga moramo tako, kot ga je France Prešeren napisal.
Kaj s tem mislimo? Pesnitev je bila – tako kot dejansko življenje slovenskih oblastnih figur, ves čas prikazovana drugače, kot je to v resnici. Zanimiva analogija! A še več: Kar je pri tem resnično tragičnega, je, da so napačne razlage postale del slovenske mentalitete, prišle so v učbenike in prek njih v javno zavest.
Nič hudega, če gre za fanta od naše Tine ali predsednico z bazenom, to bomo preživeli. V naslednjem mandatu ju več ne bo, ostale bodo samo kičaste in zlagane “štorije iz Baldorije”. A s temeljnim tekstom slovenstva je vse drugače. Recimo tako že na začetku bistveno besedo: ne Bogomila, ne Črtomir nista nikakršna “looserja”, resigniranca, kastrata ali poraženca, nasprotno: spričo njune odločitve (predvsem Črtomirove) Slovenci v zgodovini obstanemo in – zahvaljujoč prav njima – smo še danes tukaj.
Spet se prav njima lahko zahvalimo, da ta članek berete v slovenščini in ne morda v kakšnem drugem jeziku. To, čemur boste v prihodnjih vrsticah sledili, je vsebina moje prihajajoče knjige (izid predvidoma v prvem tromesečju 2026), kjer vse obširno razložim in utemeljim. Skromno priznam, da mi je nerodno, da sem tako rekoč po petih desetletjih sobivanja z velikim besedilom šele sedaj “razumel”, kaj je Prešeren sploh hotel povedati. Tolažim se s tem, da – nikoli ni prepozno.
Za kaj pravzaprav gre? France Prešeren v Krstu pri Savici namreč ustvari pesnitev, ki presega literarni okvir in postane duhovna in narodna listina Slovencev. V nasprotju s prevladujočimi interpretacijami, ki Črtomira in Bogomilo prikazujejo kot resignirana poraženca, besedilo razkriva njuno notranjo izpolnitev in srečo, ki izhaja iz duhovne preobrazbe. Črtomirov krst ni znamenje vdaje, temveč zavestna odločitev za novo življenje, ki presega pogansko preteklost in vodi v krščansko univerzalnost. To eksplicitno pove tudi naslov, ki pravi Krst. Kaj je krst, namreč vsi dobro vemo.
Problem interpretacije pa je tudi naslednji… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
