Boštjan M. Turk: Dogajanje v Sloveniji vse bolj razkriva oblastni vzorec, ki po svoji zaprtosti in aroganci spominja na reflekse nekdanjih totalitarnih sistemov. Kot izraz takšnega odnosa do ljudi je mogoče razumeti tudi že ponarodelo izjavo predsednika vlade v finalu referendumske kampanje, ko je dejal: “Tisti, ki imajo to smolo, da so njihovi starši še živi (in nepokretni).” Takšna besedna grobost oblasti razgalja, kako daleč smo se oddaljili od standardov jedrnih držav Evropske unije.
Po mnenju mnogih se je današnja oblast na vrh pririnila prav na valu politične klime, ki v Sloveniji v različnih oblikah vztraja že od aprila 1941. Zato se upravičeno zdi, kot da del družbe še vedno živi v miselnih vzorcih, ki omogočajo, da se znova odpira prostor za orwellovsko prepisovanje zgodovine in ustvarjanje lažnih mitov o izvoru slovenske državnosti. Neskončno jih namreč moti nova država: nikoli je niso sprejeli, ker je pomenila njihovo zanikanje.
Dejstvo je, da so strukture iz predosamosvojitvenega obdobja ponovno prevzele ključne vzvode oblasti. Slovenijo znova usmerja ista miselna in politična matrica, ki je dominirala tudi pred padcem berlinskega zidu – stara elita iz komunističnih časov, pač generacijsko pomlajena.
Temu krogu je danes najpomembneje predvsem to, da v zgodovini ohrani svojo vlogo, pri čemer se poslužuje predvsem izkrivljanja resnice in reinterpretacij preteklosti. Ne uničujejo nam samo prihodnosti, demontirati želijo tudi temelj, na katerem počivajo zgodovinska zavest in največji dogodki iz naše nedavne preteklosti. Kakšna aroganca!
Da bi ti ljudje tako prikrili, kako samostojna Slovenija nikoli ni bila njihova iskrena opcija, si v zadnjem času prizadevajo iznajti “kvadraturo kroga” – to je, kako naj bi bili partija (in njena Jugoslavija) “kompatibilni” z današnjo slovensko državo.
In socializem, kot njena podstat, bi naj bilo nekaj, česar bi si morali želeti tudi danes. V ta namen si ustvarjajo nove in nove “štorije”, med katerimi je najnovejša tista o rojstvu osamosvojitve v “kočevskih gozdovih”. Tam, kjer se je za Slovence sploh rodilo prekletstvo titoističnega socializma po imenu Jugoslavija.
V takšni luči je tako razumeti naslednji, še in še protisloven citat: “Leta 1991 je bila Slovenija zaradi vizije, ki je nastala v kočevskih gozdovih, izgrajena država. Osamosvojitev ni bila začetek, temveč konec poti, ki se je začela med vojno.” (vir) V tej povedi je več nesmislov, kot je stavkov. “Socialistična vizija”, ki je nastala v “kočevskih gozdovih”, je namreč v samem začetku pomenila ukinitev najmočnejšega orodja državne suverenosti, to je vojske.
Boris Kidrič je prišel do Josipa Vidmarja (takoj po “osvoboditvi”) in mu v solzah potarnal, da so v Beogradu slovenske enote razformirali in smo Slovenci ostali brez oboroženih mož. Z Vidmarjem in Kidričem ali brez, to je bilo pač dejstvo.
A to dejstvo najbolje demantirajo prav… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
