V tokratni kolumni Boštjan M. Turk, doktor pariške Sorbonne, odpira vprašanje, ki v slovenskem javnem prostoru praviloma ostaja nedotaknjeno: zgodovinsko in idejno kontinuiteto socializma ter njene posledice za sodobno Slovenijo. Izhajajoč iz tez svoje nove knjige razčlenjuje razmerje med nacionalnim in internacionalnim socializmom, vlogo političnih mitov ter simbolno in dejansko moč nekdanjih nosilcev oblasti. Posebej se ustavi pri Milanu Kučanu in dediščini jugoslovanskega komunizma, ob tem pa postavi provokativno tezo o podobnostih z modelom, ki ga v kolektivnem spominu pooseblja Tito.
Boštjan M. Turk: Slovenci smo že skoraj stoletje žrtve prevare, ki sliši na ime socializem. To je vsebina moje nove knjige Zamolčana stran: Slovenci v precepu socializmov – pričevanja o okrnjenem spominu (tukaj). Njena osrednja teza je, da je temelj večine slovenskih zablod, tragedij in težav v tem stoletju prav socializem – tako v nacionalni kot internacionalni obliki. Obe sta se izražali v fašizmu, nacizmu, komunizmu ali v njunih kasnejših kombinacijah kot na primer pri politiki Slobodana Miloševića. Socializem seveda ni socialna demokracija. Stranke s tem imenom v Sloveniji žal nimamo, SD, naslednica ZKS, je pač socialistična, po praksi in “vrednotah”, ki jih promovira.
Čeprav se zdita nacionalni in internacionalni socializem različna, imata enak idejni izvor. Prvi je sicer nadnacionalen, kar razodeva že njegova himna Internacionala. Ta ideologija zanika narode in jih razglaša za zastarele, presežene, buržoazne konstrukte, ki jih bo prihodnost nadomestila z univerzalnim bratstvom, v katerem bo vsak prejemal po svojih potrebah. Tako so trdili. Drugi pa prav tako prezira nacionalna občestva, a poveličuje le enega samega – lastnega. V njegovi logiki je “veličina naroda” razlog za zatiranje drugih. Nacizem in fašizem sta zato najprej – šovinistična in rasistična.
Najhujša pa sta oba socializma v kombinacijah: 2. svetovna vojna se je začela prav zaradi pakta med enim in drugim. Adolf Hitler, ki je bil ustanovitelj Nemške socialistične delavske stranke (NSDAP), se je povezal s Stalinom, generalnim sekretarjem Zveze sovjetskih socialističnih republik. Benito Mussolini, na primer je bil najprej internacionalni socialist. Urejeval je glasilo Italijanske socialistične partije, potem pa je v enem mesecu iz internacionalnega postal nacionalni socialist. Fašistična Italija je bila – poleg Sovjetske zveze – država z največ družbenega lastništva. Vas to na kaj spominja? Na sedanjo vlado in njene težnje po podržavljanju?
Zelo podobno pot je ubiral Slobodan Milošević
Zelo podobno pot je ubiral Slobodan Milošević: iz internacionalnega socializma je – spet! – v enem mesecu postal nacionalni socialist. Do 24. aprila 1987, ko je v Kosovo Polju miril ljudi z besedami: “Niko ne sme da vas bije,” je bil klasičen internacionalni socialist oz. partijski aparatčik. Kot Mussolini. Po tem dogodku pa je postal nacionalni socialist. Srbski narod je povzdignil nad druge narode, čisto po zgledu Hitlerja in Mussolinija, ki sta enako storila z Nemci oz. Italijani. Ostalo je zgodovina.
Obe različici socializma – poleg vsega drugega – zavračata nekaj, kar je človeku naravno – domovinsko zavest oziroma domoljubje. Pravo domoljubje ni poveličevanje sebe, temveč ljubezen do svojega naroda ob hkratnem spoštovanju drugih. Človek v optimalnem okolju svoje identitete biva v skupnosti, ki pozna lastni jezik, značaj in kulturo, a se hkrati zaveda, da je del človeške družine. Najlepši izraz takšnega univerzalnega, a hkrati narodnega domoljubja je Prešernova Zdravljica – pesnitev, ki bi bila po vsebini lahko evropska himna.
Morda se kdo vpraša, kakšna je povezava tega s slovensko sedanjostjo, z letom 2025. Odgovor je neposredno v sami knjigi, lahko pa ga tudi preprosto povzamemo: mitologija laži, zgrajen kokon okoli NOB, in odločilne vloge partije v njej so ustvarile fikcijo, da imajo “ponosni nasledniki” posebni mandat zgodovine. Ta mandat naj bi jim dajal pravico do trajne avantgardne vloge v državi. Najprepričljivejši dokaz za to je dejstvo, da so od 9. maja 1945 do danes stranke demokratične alternative (Demos in njegove naslednice) vladale komaj devet let – in samo štiri leta v enem kosu (2004–2008).
Razmerje je skoraj ena proti deset. Dokler bo ta mit obstajal, bodo vladali. Zato ga je treba z argumenti ovreči, začeti pa pri glavi.
Prevlada tranzicijsko-levičarskih sil
Kajti absolutne prevlade tranzicijsko-levičarskih sil ni mogoče razložiti drugače kot z ugrabitvijo javnega prostora s strani “antifašistov”, katerih simbol je zadnji predsednik CK ZKS Milan Kučan – danes še vedno ena najvplivnejših oseb v Sloveniji. A on in njegovi so na oblast prišli prav ob najbolj usodnem spoju okoliščin v zgodovini: ob zgoraj omenjeni aliansi nacionalnega in internacionalnega socializma (nacizma in komunizma, pakta Hitler-Stalin leta 1939), ki je sploh omogočila začetek najbolj uničujoče vojne, odkar človeštvo obstaja. Ko je šlo zares, so stali na strani fašistov. Zato tudi nikoli ni bilo ustanovitve OF, temveč so le podpisali razglas antiimperialistične fronte. In so spričo teh in drugih nesrečnih okoliščin še danes tukaj.
A največja prevara socializma je prav človek, ki ga je aliansa internacionalnega in nacionalnega socializma postavila na čelo “narodov in narodnosti” SFRJ, Josip Broz, ki naj bi bil Tito. Gre za najbolj bistveno ime, ki je določilo slovensko tragično stranpot 20. stoletja, utemeljeno na internacionalnem tipu socializma, definiranem po transverzali Beograd-Moskva.
Največja slovenska travma dvajsetega stoletja je povezana prav s tem imenom. Njene posledice so neizrekljive, v svojih razsežnostih neopredeljive in tako splošne, da se mnogih sploh ne zavedamo. Zaradi vsiljene revolucije, ki so ji nadeli ime “narodno-osvobodilna” borba, pa ni bila ne narodna, še manj osvobodilna. Zakaj? Zaradi nesorazmernosti žrtev in doseženih ciljev. Tito je bil na čelu “podviga”, ki je bil utemeljen na sledeči logiki: da je padlo 3.000 nemških vojakov (podatek je uraden), je moralo umreti 90.000 Slovencev, od tega skoraj 30.000 v partizanskih vrstah. Še naslednjih 200.000 pa se jih je izginilo v tako imenovani ekonomski ali politični emigraciji. Danes so – z izjemo tistih iz Argentine – večinoma asimilirani v tuja narodna občestva. Arhitekt vsega tega je bil pač jugoslovanski maršal.
V zvezi z njim se je sicer napisalo ocean večinoma… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
