Profesor, publicist in komentator dr. Boštjan M. Turk se v tokratni kolumni loteva ene najbolj občutljivih tem slovenske preteklosti – mitologije NOB. V zapisu odpira vprašanje, zakaj se je zgodba o „osvoboditvi“ tako globoko zasidrala v kolektivni spomin, kljub temu da so številna dejstva, povezana z dogajanjem med leti 1941 in 1945, pogosto zamolčana ali preoblikovana. Turk izpostavlja, da je bilo jedro vojne na Slovenskem predvsem državljanski spopad, preoblečen v osvobodilno retoriko, kar je po njegovem mnenju vplivalo na družbo vse do danes.
V pričujočem zapisu bomo poskušali pokazati, da bo ozdravljenje od Svobode in posledično Goloba – če bo naj uspešno! – moralo potekati ob hkratnem ozdravljenju od lažne mitologije, na kateri je zasnovano slovensko javno življenje od leta 1945 naprej, z redko izjemo 90. let v prvem desetletju 21. stoletja.
Gre prav za mitologijo enobeja. “V deželi je fašizem in jaz vas bom osvobodil,” je bila prva politična poved sedanjega predsednika vlade. Z njim je decembra 2021 vstopil v javni prostor. Zadnji so bili akordi partizanske pesmi Bella ciao , s katero se je nedavno odprl kongres njegove stranke.
Ves čas od leta 1941 je mitologija NOB vseprisotna v slovenskem prostoru. Zadnji predsednik CK ZKS poskrbi, da vsak novi obraz, ki ga je pooblastilo za delovanje, ostaja trdno v njenem risu: Miro Cerar , Zoran Janković , Alenka Bratušek , Marjan Šarec , nenazadnje Robert Golob, vsi prisegajo na osvoboditveno retoriko.
Njen začetek naj bi bil ustanovitev Osvobodilne fronte 27. aprila 1941, nečesa, kar se je v obliki, v kakršni se je to od dogodka naprej predstavljalo, nikoli ni zares zgodilo. Tudi je drugo dejstvo, da enobe ni bilo toliko enobe (če sploh, kot bomo v nadaljevanju), temveč socialistična videla oz. komunistična revolucija.
Z njo pa je kot z dogajanji v Orwellovem romanu 1984 pač tako, da ni tako rekoč za verjeti ničesar, kar se v tej zvezi pojavlja. Kljub temu je mit enobeja najmočnejši in najdlje vztrajajoči mit v prostoru. To preseneča še toliko bolj, ker je skoraj integralno utemeljen na neresnicah. In tudi zato, ker je v svojem bistvu odkrito protinaroden in protislovenski, saj je pomenil največje krvoprelitje, odkar obstaja.
A drugače sploh ne more biti. Spočet je iz spoja nacionalnega in internacionalnega socializma ( fašizma in nacizma ter komunizma ), rojen pa v času, ko je eden in drugi podala roke in začel drugo svetovno vojno.
NOB je najbolj krvava epizoda slovenske zgodovine
NOB je tako najbolj krvava epizoda slovenske zgodovine: drugače tudi ne more biti. A tej resnici je dostop v javnost prepovedan. Prav zato se je treba vprašati, čemu je NOB sploh služil in ali se je Slovencem dejansko izplačal.
Kaj je bila njegova resnična izhodišča, kakšne posledice je prinesel in kakšna je bila njegova cena za slovensko družbo? Predvsem pa, kako se je situacija razvijala glede na dinamiko na drugih, evropskih bojiščih in koliko je oborožen odpor v Sloveniji in Jugoslaviji dejansko prispeval k zmagi zavezniške koalicije?
Pri tem izstopajo naslednja dejstva. Komunisti so se aktivno vključili v odpor šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941, kar pravi, da njihov boj ni izhajal iz načelnega antifašizma, temveč iz ukazov Moskve . Narodnoosvobodilni boj (NOB) je bil zato pretežno komunistično vodena revolucija, katere cilj je bil vzpostavitev socialistične oblasti, poleg tega pa so ključno vlogo pri osvoboditvi Jugoslavije igrali zavezniki, predvsem Rdeča armada.
Partizanske akcije niso imele odločilnega vpliva na izid druge svetovne vojne, poleg tega pa so partizani v letih 1941–1945 povzročili več žrtev med domačim prebivalstvom kot med okupatorskimi vojaki. Mit o samostojni osvoboditvi Jugoslavije s strani partizanov tudi ne drži. Osvoboditev je bila v veliki meri posledica zavezniških operacij, zlasti sovjetske Rdeče armade, ki je v beograjski ofenzivi oktobra 1944 odločilno zlomila sile osi na Balkanu .
Partizanske enote, združene pod Narodnoosvobodilno vojsko in partizanskimi odredi Jugoslavije (NOV in POJ), so izvajale gverilske akcije, kot so sabotaže in napadi na manjše postojanke, ki pa v globalnem kontekstu vojne niso imele strateškega pomena. Enako je bilo v naši domovini Sloveniji.
Človeška življenja
In če pogledamo to še s stališča tistega, kar je najbolj dragoceno, to je človeških življenj, katerih tragedije se žal razodevajo v številkah, se lahko utemeljeno vprašamo, ali se je NOB Slovencem izplačal? Je bilo vse skupaj vredno žrtev? Posezimo malo nazaj. Državni svet Republike Slovenije je v dneh med 11. in 12. novembrom 2004 skupaj z Inštitutom za novejšo zgodovino pripravil veliko znanstveno konferenco, katere izsledke je zbral v monografiji Žrtve vojne in revolucije.
Tam lahko preberemo tudi sumarno oceno, za kaj je v času 1941-1945 (in v nadaljevanju) šlo. “Namerni in neposredni povzročitelji, s tem pa tudi glavni krivci za državljansko vojno, tega nujnega pogoja komunistične revolucije, so komunisti. In ko ob koncu državljanske vojne prevzamejo oblast, z revolucijo ne prenehajo, marveč jo institucionalizirajo, obenem pa stopnjujejo. vrnili Angleži. Odslej revolucionarni oblastniki znova, še v osemdesetem letu 20. stoletja, poudarjajo, da revolucija še traja. Da revolucija, ki se je začela s partizanstvom in se dokončno vzpostavila ob njegovi zmagi, še ni končana. “
Ozrimo se najbolj k žrtvam. Zbornik navaja naslednje številke: ” Na območju Republike Slovenije, kjer je tedaj živelo približno 1.492.000 prebivalcev, je bilo med drugo svetovno vojno in neposredno po predvidoma okoli 89.000 vojaških žrtev, kar je pomenilo približno 6 % prebivalstva.
“V tej zvezi ugotavlja: ” Glede na osebno vlogo v vojni je v analizi zajetih 70.922 medvojnih žrtev in 13.898 žrtev povojnega nasilja. Kot največja skupina žrtev nastopajo vojaške osebe, ki pomenijo s 53.680 žrtvami 63 % vseh žrtev... več a Požareport.
* (dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbone, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
