Boštjan M. Turk v tokratni kolumni z naslovom „Od umora očeta do razpada sistema in zaviti v kokone laži“ piše o dogodku, ki po njegovem presega posamezno tragedijo in razkriva globlji razkroj družbenih in moralnih temeljev države. Avtor izpostavlja, da se je z nedavnim zločinom odprla razprava o dolgo zamolčevanih težavah, ki so jih oblasti in tranzicijska levica potiskale pod preprogo. V središče razmisleka postavlja vprašanje, kako dolgo lahko oblast vzdržuje družbeni mir, ki temelji na lažeh, zamolčanih resnicah in selektivni pravičnosti.
Pred dnevi se je zgodil zločin, ki presega posamezni primer in razgalja razkroj družbenega in moralnega tkiva države. Ko je Rom ubil očeta, ki je poskušal pomagati sinu, se ni zgodila le tragedija družine, ampak simbolni trenutek razpada sistema, ki je dolga leta dopuščal in celo opravičeval brezpravje.
Žiga Turk je podal zelo lepo diagnozo: “Nekdo je moral umreti, da so se eni lahko imeli za ‘humaniste’, za boljše od ostalih. Ni največja težava, če so ti ‘dobri ljudje’ na Metelkovi, na televizijah, na fakultetah, v društvih antifašističnih žena in deklet. Problem je, če so te zmote motiv in izgovor za politike in revolucije, s katerimi bi levica ’izboljševala’ svet. Problem je, če takšni ljudje vodijo države, problem je, če vodijo narode, problem je, če vodijo civilizacijo. Pot v pekel je namreč tlakovana z dobrimi nameni.” A kaj je zadaj za vsem tem, vsaj na Slovenskem? Kje je domača specifika mednarodnega levičarstva, kot bi se izrazil Žiga Turk?
Vsem na očeh je, lahko odgovorimo. Grozljiva smrt je namreč za seboj povlekla očitno, na daleč vidno posledico. Prvič se je namreč zgodilo, da se je retorika, ki je na oblast prišla z ustanovitvijo OF, to je v kombinaciji internacionalnega in nacionalnega socializma, v paktu nacizma in komunizma, točneje v vojaški povezavi med Stalinom in Hitlerjem, sesula kot hišica iz kart.
Zdi se komplicirano, a sploh ni, če le zasledujemo končni vzrok. Umor Aleša Šutarja je namreč odpihnil vsa oblačila in pokazal, da je cesar nag. Pred tem dogodkom je bilo možno namreč zlorabljati retoriko socializma v smeri, češ, vsako opozarjanje na romsko problematiko odraža globoko desničarsko nestrpnost in je zato fašistično.
Mi imamo mandat zgodovine za še tako zahtevne moralne sodbe, so nenehoma trdili, še posebej so to počeli v Svobodi in Levici pred tem zločinom. Ker imajo vso medijsko moč, obvladujejo pa tudi šolski sistem, ljudje niso mogli priti do spoznanja, kakšna neverjetna laž se je na dan tako imenovane ustanovitve OF (ustanovitve, ki je nikoli ni bilo, sploh pa ne na ta dan) spustila nad domovino.
Zakaj tako so se izrekali »ponosni« nasledniki tistih, ki so v najtežjih trenutkih slovenske zgodovine, tedaj, ko je Adolf Hitler obsodil slovenski narod na smrt, brez zadrege paktirali z njim: a ne samo to: pobijali so tiste, ki so poskušali samostojno organizirati odpor proti njemu. Na tej laži so potem gradili dolgih osem desetletji, z izjemo let 1990 do 1995.
“Antifašistična” retorika
“Antifašistična” retorika tistih, ki jih je zgodovina postavila na fašistično stran v najbolj občutljivem trenutku slovenske zgodovine, 6. 4. 1941, ob začetku 2. svetovne vojne v Jugoslaviji, je zanje v resnici delovala kot amulet. Lahko si počel vse, kar si hotel, pa si bil upravičen (in opravičen), če si le dovolj vneto česnal o nevarnostih “fašizma”, “janšizma”, “klerikalizma” in podobnih s fantazijo prežetih neresnic.
Ne verjamete? Poglejte na primer Tanjo Fajon in opazili boste, da njena retoriko v celoti ustreza osvobodilnofrontnemu vzorcu. Povsod so nekakšni fašisti, ki onemogočajo srečo in razvoj Republike, bi to na kratko povzeli. Ker omenjeni gospe samo govorjenje in nastopanje očitno nista dovolj, se je šla še pred kamero poklonit k spomeniku ustanovitelja in organizatorja tega civilizacijskega holokavst… več na Požareport
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
