Boštjan M. Turk: Da bi razumeli, kaj se utegne v Sloveniji zgoditi v kratkem času, predvsem kot posledica globinskega nezadovoljstva nad vlado #Robertine, se je treba ozreti nekoliko v preteklost. Še posebno ker temperatura v državi bučno narašča ob razkritjih prisluhov, ki dobro odražajo način, na katerega posluje slovenska tranzicijska elita.
Ogorčenje in nestrpnost, kakršna prevevata ljudi, ko se seznanjajo s stopnjo degeneriranosti tistih, ki jih mediji še vedno prikazujejo v najlepši luči, sta primerljiva s pritiskom, ki se je stopnjeval v loncu z imenom Miloševićeva Srbija. Veliki vožd je deloval na način, ki v mnogočem spominja na divji zahod slovenske tranzicije. Mediji so mu pri tem seveda strumno asistirali. A so se ljudje po (slabih) petnajstih letih – kaj primerljiva časovnica za Slovenijo, če se spomnimo, da je eden glavnih likov, ki se pojavljajo v prisluhih, Zoran Janković, na volitvah zmagal leta 2011, danes pa se piše leto 2026! – gospodarjenja Slobodana Miloševića z moralo, financami in usodami ljudi, do sitega naveličali.
Poglejmo podrobneje: njegovi zadnji dnevi na oblasti leta 2000 so sledili spornim predsedniškim volitvam 24. septembra. Opozicija je trdila, da je zmagal kandidat Vojislav Koštunica, medtem ko je uradna oblast vztrajala, da noben kandidat ni dosegel potrebne večine in da je potreben drugi krog. Spor je sprožil množične proteste po državi. Vrhunec je prišel 5. oktobra 2000, ko so se v Beogradu zbrale velike množice protestnikov na dogodku, znanem kot buldožerska revolucija. Protestniki so zavzeli parlament in sedež državne televizije, policija in del vojske pa večinoma nista posredovala, zaradi česar je režim hitro izgubil nadzor.
Naslednji dan, 6. oktobra 2000, je Milošević priznal poraz, Koštunica je postal novi predsednik, državne institucije pa so začele prehajati pod nadzor opozicijske koalicije Demokratska opozicija Srbije. S tem se je končalo desetletje in pol Miloševićeve oblasti. Aprila 2001 so ga srbske oblasti aretirale in ga kasneje izročile Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (Haag), kjer so mu sodili.
Da bi utegnil slovenski 22. marec 2026 biti podoben srbskemu 6. oktobru 2000, kaže kar nekaj dejavnikov. Prvi je ta, da vladajoča garnitura, ki prihodnjo nedeljo prihaja po nov mandat na volitvah, ne more preživeti afere prisluhov. To preprosto ne gre. Pri tem moramo seveda najprej preveriti, ali so resnični ali ne. Da bi temu ne bilo tako, je zelo malo verjetno. Poglejmo materiale s forenzičnega stališča, torej ravnajmo, kot bi bili preiskovalni organ v tej nalogi.
Najprej, kar opazimo, je to, da kar trije akterji, Švarc Pipanova, Zidar Klemenčičeva in Vesna Vuković, na različnih lokacijah (celo v različnih državah), ob različnih priložnostih ipd. pripovedujejo o isti stvari: govorijo o istih ljudeh, navajajo njihove iste navade in izpostavljajo isti skupni imenovalec: obstoj široke koruptivne mreže, ki zadeva vladajočo elito in tiste, ki so nanjo prek takšnih in drugačnih interesov pripeti.
Da bi bilo vse to izmišljeno, je tako rekoč neverjetno, še posebno zato, ker za eno od akterk prisluhov velja naslednje: “Vsak, ki pozna Vesno Vuković, ve, da so posnetki avtentični.” (vir)
V dodatno potrditev avtentičnosti posnetkov lahko štejemo tudi dejstvo, da so se po njihovi objavi začele dogajati tako imenovane samoprijave. Ljudje, ki so se zbali, da so tudi njih posneli, so enostavno stopili do medijev (in verjetno policije) in povedali, kar jim je težilo dušo… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
