Luka Mesec in Robert Golob se pred kamerami mastita z burekom. Anže Logar s hamburgerjem. Trije politiki, dva različna svetovna nazora, en in isti rezultat. Nihče ni segel po štrukljih, žlinkrofih, žgancih, zelju, kranjski klobasi ali potici. Nihče. Kot da bi slovenska kuhinja obstajala samo v muzejskih vitrinah in kuharskih oddajah za turiste.
Burek je balkanski uvoz, hamburger ameriški. Oba sta hitra, poceni, mastna in tuja. Po burek se gre na poti domov ob treh zjutraj. Obstaja celo izraz, “da nimaš niti za burek”. To ne pomeni le, da si brez denarja, temveč tudi, da si tako butast, da pojma nimaš o ničemer. Od kod izvira ta povezava, raje ne bom. Hamburger je v tem smislu še bolj zanimiv. Globalni anonimnež, brez jezika, brez naglasa in brez zgodovine. Hrana, ki ne pripada nikomur (razen, da si ga lastijo američani) in zato nikogar ne zavezuje. Je idealen simbol politike, ki bi rada bila všeč vsem, a za nič zares odgovorna.
Žganci pa zahtevajo. Zahtevajo, da veš, kaj je ajda, kaj je prežganje, kaj je revščina, ki jo je narod spremenil v preživetje. Kranjska klobasa zahteva, da veš, od kod prihajaš. Potica zahteva, da razumeš, zakaj se na praznik peče nekaj, kar je v pečici kar nekaj ur. Te jedi niso samo hrana. So spomin in opomin na kraje, kjer smo doma.
Pa vendar, zakaj te hrane ne dobimo po stojnicah? Odgovor je preprost: ker se ne izplača. Ker Slovenec raje stoji v vrsti za burek pri balkancih, kot da bi plačal dva evra več za kranjsko klobaso pri Slovencih. Ker je lažje pogoltniti tujo hitro hrano, kot priznati, da imaš svojo, ki pa očitno ni dovolj “kul” za Instagram. V Nemčiji ti prodajajo currywurst in bratwurst na vsakem vogalu, ker Nemec ve, da je to njegovo. To pa ja ne gre. Kranjska klobasa je vendar provinca, hamburger pa urbano svetovljanstvo.
To je slovenska zavest v čisti obliki. Povedano direktno, sram pred lastnim. Sram pred tem, da smo majhni, da smo bili pod tujci, da smo bili kmetje, da nismo imeli imperija. Zato raje jemo tuje, nosimo tuje, govorimo tuje. Zato nam je lažje biti »Balkanec z burekom« ali »Evropejec s hamburgerjem« kot Slovenec z žganci. Ker biti Slovenec v Sloveniji pomeni biti nekaj vmes. Ne dovolj velik, ne dovolj eksotičen, ne dovolj pomemben. In tega nas je sram.
Politiki to vedo. Zato Mesec in Golob jesta burek. Ker je to signal urbanim kaviar levičarjem k povezovanju v klubovanju zdravi pameti in zaščitnim ukrepom v času kovid krize, signal upora proti janšizmu in povezovanju balkanskih korenin. Logar je hamburgerje, ker je to signal namišljenega svetovljanstva, predvsem ameriškega kapitalizma. A pozor, oba signala sta tuja. Noben ni slovenski. Noben ne pravi: »To smo mi,« temveč oba trdita: »Mi smo vse drugo, samo ne to, kar v resnici smo.«
In ljudje to požrejo. Dobesedno. Ker je lažje. Ker ni treba razmišljati in ker ni treba biti ponosen. Ponos namreč zahteva napor. Zahteva, da plačaš za kranjsko klobaso kakšen evro več, saj vendar ne gre le za kup moke, vode, olja in malo skute. Ali pa zgolj za kepo poceni mletega mesa v pekovski bombici, z malo paradižnika in omake zgolj zato, da te hitro nasiti. Ponos zahteva napor, da tudi z dejanji pokažeš: to je moja hrana, moja zgodovina, moja cena.
Dokler se slovenska jed ne bo izplačala na stojnicah v mestnih središčih, bo Slovence sram lastne biti. Dokler politik ne bo jedel kranjske klobase pred kamero brez slabe vesti, bomo vedno samo potrošniki tujih mitov. Burek in hamburger sta samo simptom. Prava bolezen je globlja. Gre za slovenski sram pred samim seboj.
Dokler tega sramu ne izpljunemo skupaj z mastjo bureka in prežganim mesom hamburgerja, bomo ostali narod, ki zna ceniti vse, samo sebe ne.
![Romana Tomc [Foto: www.RomanaTomc.si]](https://i0.wp.com/portal24.si/wp-content/uploads/2023/05/tomcromana2018-19-scaled.jpg?fit=300%2C200&ssl=1)
