Ko otrok dopolni dve leti, večina staršev sliši opozorila o tako imenovanem obdobju trme. Pripravljajo se na izbruhe, solze in besedo “ne”. A presenečenje pride nekoliko kasneje. Mnogi starši priznajo, da jih tretje leto ujame nepripravljene. Ne zato, ker bi bilo bolj glasno, temveč ker je bolj zapleteno.
Če se vam zdi, da je bilo pri dveh letih lažje kot zdaj, niste edini. In razlogov za to je več – vsi pa so povezani z razvojem.
V tretjem letu se otrokov besedni zaklad hitro širi, a še vedno ne dohaja vseh misli in čustev, ki se v njem pojavljajo. Razkorak med razumevanjem in izražanjem je večji kot leto prej. Otrok ve, kaj želi, kaj pričakuje in kaj ga moti, a tega še ne zna vedno jasno ubesediti.
Rezultat so frustracije, ki se pogosto izrazijo z močnimi čustvenimi odzivi. Ne zato, ker bi otrok želel izzivati, temveč ker se znajde v notranjem kaosu.
Močna želja po nadzoru
Če je bil dveletnik še precej odvisen od odraslih, želi triletnik aktivno odločati. Kaj bo oblekel, kdaj bo jedel, kam bo šel. Te želje po avtonomiji so povsem razvojne, a za odrasle pogosto naporne.
Otrok ne nasprotuje zato, ker bi bil “težaven”, temveč zato, ker preizkuša svojo moč in meje sveta okoli sebe.
Čustva so večja, mehanizmi pa še šibki
V tretjem letu so čustva intenzivnejša, hitrejša in močnejša. Hkrati pa otrok še nima razvitih strategij za njihovo uravnavanje. Vse je ali zelo dobro ali zelo slabo.
Prehod iz navdušenja v jezo je lahko hipen. In prav ta čustvena nihanja starše pogosto izčrpajo bolj kot klasična trma pri dveh letih.
Otrok že razume pravila – a jih še ne zmore upoštevati
Triletnik pogosto zelo dobro ve, kaj se “sme” in kaj “ne”. A razumevanje pravil še ne pomeni zmožnosti samonadzora. Možgani, odgovorni za zaviranje impulzov, so še v razvoju.
To pomeni, da otrok lahko obljubi, da ne bo nečesa naredil, a v trenutku skušnjave enostavno ne zmore drugače.
Manj je “luštnih” faz, več pogajanj
Pri dveh letih odrasli marsikaj še pripišejo ljubkosti. Pri treh letih pa se začnejo pogajanja. Otrok argumentira, zavlačuje, testira. Vsak “ne” sproži razpravo.
To zahteva več energije, več potrpežljivosti in več notranje stabilnosti staršev.
Utrujenost staršev pride na plano
Tretje leto je pogosto tudi čas, ko začetni adrenalin starševstva popusti. Spanje morda še vedno ni idealno, rutine so zahtevne, otrok pa je vedno bolj zahteven. Starši so preprosto bolj utrujeni, kar vpliva na doživljanje otrokovih izzivov.
Kar bi leto prej zmogli mirneje, zdaj težje prenašamo.
Otrok preizkuša odnose, ne samo meje
V tretjem letu otrok ne preizkuša le pravil, temveč tudi odnose. Zanima ga, kaj se zgodi, če reče “ne”, če se razjezi, če vztraja. Preverja, ali je odnos varen tudi takrat, ko je zahteven.
To je za odrasle čustveno bolj naporno kot preprosta trma.
Svet je večji, pričakovanja tudi
Triletniki pogosto že hodijo v vrtec, imajo več socialnih stikov in več dražljajev. Svet postane kompleksnejši, tempo hitrejši. Preobremenjenost se hitro pokaže v vedenju.
Otrok, ki je zvečer razdražljiv, ni nujno razvajen – pogosto je samo izčrpan.
Otrok ni več dojenček – a še ni “velik”
To vmesno obdobje je zahtevno za vse. Otrok ni več majhen, da bi ga nosili skozi dan, hkrati pa še nima zrelosti, ki bi jo odrasli včasih nezavedno pričakovali. Ta razkorak ustvarja napetost.
Zakaj to obdobje ni znak, da delate kaj narobe
Tretje leto ni dokaz slabše vzgoje ali “težkega otroka”. Je razvojna faza, ki zahteva več razumevanja, več strukture in več potrpežljivosti. Ne zato, ker bi bilo z otrokom kaj narobe, temveč zato, ker intenzivno raste.
Če se vam zdi, da je zdaj težje kot prej, to ne pomeni, da gre nazaj. Pomeni, da gre naprej. In čeprav je to obdobje zahtevno, je hkrati temelj za čustveno zrelost, ki se bo pokazala kasneje – tišje, a zelo opazno.
Foto: Pexels
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
