V Kaštel Lukišiću je danes zavladala tišina, ki pove več kot tisoč besed. Dva brata, Roko in Andrija Kovačev, sta se po tragični nesreči v slovenskih Julijskih Alpah vrnila domov – tokrat za vedno. Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja je bila premajhna za vse, ki so želeli izraziti sočutje in zadnjič pogledati mlada fanta, ki sta pustila neizbrisno sled v svojem kraju.
Po maši so ju pokopali na pokopališču Vseh svetih v Borući, spremljana z množico ljudi, med katerimi ni bilo nikogar, ki bi ostal ravnodušen. Kaštel je ob tej priložnosti razglasil dan žalovanja, piše Slobodna Dalmacija.
Nekaj kilometrov stran, na pokopališču Lovrinac, so se prijatelji in družina poslovili še od tretje žrtve nesreče – Maria Boke iz Svetega Kajija pri Solinu. Skupaj so se trojica odpravila na pohod v Slovenijo, kjer jih je pod vrhom gore Tosc presenetil plaz. Iskanje je trajalo skoraj 24 ur, a upanje je žal ugasnilo.
Hrvaško planinsko društvo Mosor se je od Maria Boke poslovilo z ganljivimi besedami. Njegovi prijatelji so ga opisali kot človeka, ki je prinašal svetlobo kamor koli je stopil, in kot planinca, ki je gore nosil v srcu. „Mario je bil duša vsake zabave, vsakega izleta. Vedno pripravljen pomagati, vedno z nasmehom na obrazu,“ so zapisali njegovi kolegi iz društva.
K društvu se je pridružil pred nekaj leti, hitro opravil planinsko šolo in postal eden najaktivnejših članov. Z veseljem je sodeloval pri gradnji in obnovi planinskih koč, predvsem pri Lugarnici na Mosorju, kjer je bil stalen obraz. Ni poznal besed „ne morem“ – kadar je bilo treba prevažati material, je njegov kombi vozil brez prestanka.
Ljubil je zimske vzpone in pogosto osvajal zahtevne vrhove po vsej Evropi. A tisti, ki so ga poznali, pravijo, da ni bil le planinec, temveč tudi človek z velikim srcem. Ko je društvo organiziralo humanitarno večerjo, je brez pomisleka ponudil kuhinjo svoje restavracije. „Bil je humanist, prijatelj, človek, ki je znal poslušati in deliti,“ so še zapisali njegovi Mosoraši.
Brata, ki sta dihala kot eno
V Kaštelu Kambelovcu, kjer sta odraščala Roko in Andrija, se danes vsi strinjajo: brata sta bila neločljiva. Skupaj na igrišču, skupaj v gorah, skupaj v spominu. Na Facebook strani lokalnega športnega turnirja „K. Lukšić Small Brank Suite Championship“ so zapisali, da sta bila simbol prijateljstva in predanosti kraju.
„Roko in Andrija sta bila zgled mladih, ki ljubijo svoje mesto. Na vsakem turnirju sta pustila srce na igrišču in vedno igrala z dušo. Njuna strast, navdušenje in energija so navdihovali vse nas,“ so zapisali organizatorji.
Vsako leto sta z bratsko vnemo sodelovala na tekmovanju, zaradi njiju je, kot pravijo, „turnir živel“. Njun priljubljeni ekipni vzklik, poimenovan Kosirica, je postal skorajda zaščitni znak dogodka. „V življenju sta bila neločljiva, in tako bosta ostala tudi v večnosti. Ni plazu, ki bi lahko pokopal spomine,“ je bilo zapisano v čustvenem sporočilu skupnosti.
Dalmacija, ki jo boli
V teh dneh Dalmacija ne govori o ničemer drugem. Ob obali, v kavarnah, v cerkvah in na družbenih omrežjih odmevajo besede sočutja in žalosti. Mnogi se spominjajo, da so trojico še pred kratkim videli skupaj na izletu, nasmejane, polne načrtov. Njihov skupni pohod po Sloveniji, ki se je začel kot avantura, se je končal z eno največjih tragedij, kar jih je regija pomnila v zadnjih letih.
V Kaštelu Lukišiću so se danes ustavile ure. Ob zvokih cerkvenih zvonov so se ljudje objemali, molčali in jokali. „Težko je sprejeti, da jih ni več,“ je dejal eden od domačinov, medtem ko so zvonovi odzvanjali po ozkih ulicah mesta.
Žalovanje za tremi mladimi Dalmatinci presega lokalne okvire – postalo je zgodba o prijateljstvu, pogumu in ljubezni do gora, ki se je končala prezgodaj. A spomini, ki so jih pustili, bodo, kot so zapisali njihovi prijatelji, „živeli dlje od vsakega plazu“.
Foto: Pixabay
