Evropski zdravstveni sistemi se kljub rasti števila diplomantov medicine še naprej soočajo s pomanjkanjem zdravnikov. Podatki kažejo, da se razkorak med izobraževalnimi kapacitetami in dejanskimi potrebami zdravstvenih sistemov ne zmanjšuje, temveč se v številnih državah celo poglablja.
Po podatkih Eurostata je leta 2023 v državah Evropske unije študij medicine zaključilo več kot 66.000 zdravnikov, kar pomeni približno 15 diplomantov na 100.000 prebivalcev. Absolutne številke so visoke, vendar med državami obstajajo velike razlike. V Turčiji je v enem letu diplomiralo 13.720 zdravnikov, v Nemčiji 10.186, v Italiji pa 9.795. Na drugi strani so države, kjer je letno število diplomantov zanemarljivo: v Črni gori jih je študij zaključilo 31, na Islandiji 52, v Estoniji 144.
Kljub temu pacienti v številnih delih Evrope poročajo o težavah pri dostopu do zdravnika, zlasti v primarnem zdravstvu. Razlog ni zgolj v številu izobraženih zdravnikov, temveč v njihovi razporeditvi, specializaciji in zadržanju v nacionalnih zdravstvenih sistemih.
Vloga izobraževalnih središč in odhodi v tujino
V več državah vzhodne in jugovzhodne Evrope pomemben delež diplomantov medicine predstavljajo tuji državljani. Po ugotovitvah OECD ti po zaključku študija pogosto ne ostanejo v državi, kjer so se izobraževali, temveč se zaposlijo drugje v Evropski uniji ali zunaj nje. Takšni tokovi posamezne države postavljajo v vlogo izobraževalnih središč, ne da bi to dolgoročno izboljšalo dostopnost zdravstvene oskrbe za domače prebivalstvo.
Kljub prizadevanjem za omejevanje odhodov zdravstvenega kadra se migracije še vedno kažejo kot pomemben dejavnik pomanjkanja. Primer Romunije kaže, da je mogoče z boljšimi plačami in delovnimi pogoji tokove deloma upočasniti: število zdravnikov, ki so zapustili državo, se je z okoli 1.500 leta 2012 zmanjšalo na 461 leta 2021. Vendar tudi takšni premiki ne zadoščajo za odpravo strukturnih neravnovesij.
Posebno težo ima pomanjkanje splošnih oziroma družinskih zdravnikov. Čeprav se je skupno število zdravnikov v večini držav povečalo, se delež splošnih zdravnikov ni bistveno spremenil. V povprečju v Evropski uniji splošno medicino opravlja približno vsak peti zdravnik, v nekaterih državah celo manj. Mladi diplomanti se pogosteje odločajo za specializacije, ki omogočajo bolj predvidljiv delovni čas in manj administrativnih obremenitev.
Ozka grla pri popodiplomskem usposabljanju
Dodaten omejitveni dejavnik predstavlja popodiplomsko usposabljanje. Zmogljivosti za specializantsko izobraževanje ne sledijo številu diplomantov, saj je usposabljanje odvisno od razpoložljivosti mentorjev in javnih zdravstvenih ustanov. V praksi to pomeni, da del diplomantov po zaključku študija ne more takoj nadaljevati poklicne poti v želeni smeri.
Pomanjkanje zdravnikov je po Evropi neenakomerno razporejeno. Avstrija ima približno 551 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, Italija in Ciper okoli 535. Na nasprotnem koncu lestvice je Finska z 288 zdravniki na 100.000 prebivalcev, kar pomeni skoraj polovico manj kot v najbolje preskrbljenih državah. Te razlike se v zadnjem desetletju kljub rasti števila diplomantov niso bistveno zmanjšale.
Starajoča se zdravstvena delovna sila
Dodatni pritisk na zdravstvene sisteme predstavlja staranje zdravniške populacije. Leta 2023 je bilo v državah Evropske unije skoraj 33 odstotkov zdravnikov starejših od 55 let. V preteklih letih je podaljševanje delovne aktivnosti po izpolnitvi pogojev za upokojitev pomagalo preprečevati hujše kadrovske primanjkljaje, vendar se bo v prihodnjem desetletju velik del tega kadra neizogibno upokojil.
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije bi lahko Evropa do leta 2030 imela primanjkljaj približno 950.000 zdravstvenih delavcev. To pomeni, da zgolj povečevanje števila diplomantov ne bo zadostovalo. Ključno vprašanje ostaja, kako zagotoviti, da se izobraženi zdravniki vključijo v dele sistema, kjer so potrebe največje, in v državah, kjer je dostopnost zdravstvene oskrbe najbolj omejena.
