Državni svet Republike Slovenije je na 18. izredni seji razpravljal in odločal o štirih odložilnih vetih na zakone, ki so v zadnjih tednih sprožili precejšnjo razpravo v strokovni in širši javnosti. Vse štiri predloge vetov so državni svetniki podprli. Med njimi je največ pozornosti vzbudil Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ), sledijo pa zakoni o konoplji za medicinske in znanstvene namene (ZKMZN), o zaščiti živali (ZZZiv-G) ter o gostinstvu (ZGos-1).
V obrazložitvi predloga veta na Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je skupina državnih svetnikov s prvopodpisanim Danijelom Kastelicem opozorila, da gre za „zelo občutljivo vprašanje, ki se dotika temeljnih etičnih in moralnih vrednot naše družbe, pa tudi pravne varnosti in strokovnih načel“. Po njihovem prepričanju mora življenje ostati neprecenljiva dobrina, ki jo je treba kot družba brezpogojno varovati, saj po njihovem mnenju zakon „spodbuja odločitev za smrt in zanika življenje kot eno od temeljnih človeških vrednot“.
Kot so opozorili predlagatelji veta, od ljudi, ki se znajdejo v hudi duševni stiski, ni mogoče pričakovati, da bodo vedno sprejemali racionalne odločitve in v celoti razumeli posledice. Izrazili so zaskrbljenost, da bi se lahko posamezniki za pomoč pri končanju življenja odločali zgolj zaradi občutka, da so breme. „Možne so tudi zlorabe pravice iz finančnih ali socialnih razlogov,“ so dodali.
Po oceni predlagateljev bo zakon negativno vplival na številne deležnike – tako na posameznike, ki bi se odločili za predčasen konec življenja, kot tudi na njihove svojce in strokovnjake, ki bodo v postopek vključeni. Opozarjajo, da bo velik del zdravstvenega kadra najverjetneje uveljavil ugovor vesti, saj je „njihovo osnovno poslanstvo ohranjanje in podaljševanje življenja“, kar bo predstavljalo dodatno breme za druge zdravstvene delavce.
Po njihovem mnenju je zakon z izvedbenega vidika pomanjkljiv, med drugim zaradi nejasnih izrazov, kot so „huda neozdravljiva bolezen“ in „neznosno trpljenje“, ki jih je „težko obravnavati zgolj s strokovnega in objektivnega vidika“. Predlagatelji opozarjajo, da lahko trenutni postopek vodi v nepredvidene zaplete. „Ni znano, kako se človek počuti v primeru zaužitja smrtonosne učinkovine,“ opozarjajo.
V svoji obrazložitvi predlagajo krepitev paliativne oskrbe, dejavnosti hospica in dolgotrajne oskrbe kot ustreznejše alternative. Opozorili so tudi, da zakon izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost sodelujočih v postopku, s čimer se po njihovem mnenju „sodstvu odvzema možnost individualne presoje zakonitosti dejanj posameznika“.
Izpostavili so tudi demokratični deficit pri nastajanju zakona. Kot so zapisali, „referendumska odločitev zgolj malo več kot polovice vseh udeležencev predlagateljem ne daje mandata za to, da to vprašanje rešujejo po svoji volji“.
Medicinska konoplja: „Zakon ne odraža volje ljudstva“
Skupina državnih svetnikov s prvopodpisanim Markom Staroveškim je v obrazložitvi veta na Zakon o konoplji za medicinske in znanstvene namene poudarila, da zakon „nikakor ne odraža volje ljudstva, izražene na referendumu junija 2024“. Po njihovem prepričanju si ljudje želijo večji dostop do konoplje in njenega zdravilnega potenciala, novi zakon pa prinaša ravno nasprotno – „omejitve, nejasnosti in zapiranje trga“.
Opozorili so na netransparentno pripravo zakona in možne konflikte interesov. Kot so navedli, zakon ni bil usklajen s ključnimi deležniki: „kmeti, organizacijami pacientov in stroko“, prav tako pa „ni bil deležen širše javne razprave“. Dodali so, da so opozorila zainteresirane javnosti bila med postopkom v veliki meri prezrta.
Po oceni predlagateljev veta zakon omogoča „proizvodnjo in promet zgolj ozkemu krogu izbrancev, kar vodi v monopolizacijo in izključevanje obstoječih slovenskih konopljarjev“. S tem bo panoga po njihovem mnenju dodatno omejena, Slovenija pa ostaja odvisna od uvoza. „Gre za zamujeno priložnost, da bi Slovenija postala samooskrbna s konopljo in vodilna na področju rabe konoplje v medicinske namene,“ so zapisali.
Dodali so, da zakon „ne zagotavlja nič novega za paciente – ne večje dostopnosti, ne boljših zdravil, ne nižjih cen“. Opozorili so tudi na nejasno rabo pojma „konoplja“, ki po njihovem mnenju „zamegljuje ločnico med industrijsko in zdravilno konopljo“. Po njihovi oceni zakon tudi ni skladen z mednarodnimi konvencijami in onemogoča gojenje konoplje v raziskovalne namene.
Zakon predvideva proizvodnjo le v „zaprtih, tehnično varovanih prostorih“, kar naj bi bilo strožje od evropskih smernic. Opozorili so še, da se Javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke nalagajo nove naloge, „za kar nima na voljo ne sredstev ne ustrezno usposobljenega kadra“.
Zakon o zaščiti živali: „Ogrožena prehranska samooskrba in svobodna gospodarska pobuda“
Komisija za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v obrazložitvi veta opozorila, da mora skrb za dobrobit živali biti usklajena z evropsko zakonodajo in dolgoročnimi cilji slovenskega kmetijstva. Posebej so izpostavili določbe, ki se nanašajo na rejo kokoši nesnic, kastracijo pujskov, označevanje mačk in uporabo kletk za pse.
Komisija nasprotuje popolni prepovedi reje nesnic v obogatenih kletkah od 1. januarja 2029, saj gre za ukrep, ki po njihovih besedah „ni usklajen z zakonodajo Evropske unije“. Ob tem opozarjajo, da druge članice uvajajo takšne spremembe postopoma ali jih celo odlagajo. „Zakon brez zaščitnih ukrepov proti uvozu jajc iz takšne reje postavlja domače rejce v izrazito konkurenčno slabši položaj,“ so zapisali.
Kritični so bili tudi do prepovedi kastracije pujskov brez anestezije. Po njihovih besedah „evropska zakonodaja omogoča izvajanje kastracije do sedmega dne starosti brez anestezije, če je postopek izveden strokovno“, zato menijo, da je slovenska ureditev preuranjena in neustrezna.
Glede čipiranja mačk je komisija opozorila, da „obvezno čipiranje ne prispeva k reševanju težav z nenadzorovanim razmnoževanjem“, saj zakon ne predvideva zaveze lastnikov k sterilizaciji. Poleg tega določba „ne velja za osebe, ki zanje skrbijo občasno“.
Določba, ki prepoveduje nastanitev psov v kletkah v stanovanjih, je po oceni komisije problematična, ker „ne obstaja predpis, ki bi določal pogoje za takšno nastanitev“, nadzor pa je „v stanovanjih praktično neizvedljiv“.
Komisija opozarja tudi na „razširjene pristojnosti inšpektorjev brez jasnih meril“, možnost „prodaje odvzetih živali brez povračila lastniku“ in neurejenost „vprašanja varovanja kmetijskih zemljišč pred škodljivimi vplivi družnih živali“.
Zakon o gostinstvu: „Poseg v svobodno podjetništvo in lokalni razvoj“
Interesna skupina delodajalcev in Interesna skupina kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, ki sta predlagali veto na Zakon o gostinstvu, sta v obrazložitvi zapisali, da se zakon pretežno osredotoča na sobodajalstvo in ga dodatno omejuje, čeprav ta predstavlja le „ozek segment gostinske panoge“.
Kot so zapisali, zakon naslavlja stanovanjsko problematiko tako, da „posega v panogo turizma“ in zaostruje pogoje za sobodajalce. Ocenjujejo, da „ni mogoče reševati stanovanjske politike z omejevanjem lastninske pravice in podjetništva“.
Poudarili so, da zakon ni primeren za manjše kraje in podeželje, kjer hoteli praviloma ne obstajajo, prebivalci pa se preživljajo s sobodajalstvom. „Pogosto skrbijo tudi za ohranjanje kulturne krajine in za razvoj lokalnih skupnosti,“ so dodali.
Po njihovem mnenju bi bilo treba stanovanjsko politiko urejati z „ukrepi za poenostavitev pridobivanja gradbenih dovoljenj in izgradnjo študentskih domov“, občinam pa prepustiti več pristojnosti.
Opozorili so, da zakon ogroža svobodno gospodarsko pobudo, spodbuja sivo ekonomijo in zmanjšuje prihodke lokalnim ponudnikom. „Za turistične občine, kot je Piran, je omejevanje turizma v kakršnikoli obliki nesprejemljivo,“ so podčrtali.
Foto: Matija Sušnik DZ
