V brazilskem Belému se je začela konferenca ZN o podnebnih spremembah COP30, zato se pozornost svetovne javnosti usmerja v osrčje Amazonskega gozda. Regijo, ki je bila nekoč najpomembnejši čistilec ogljika, danes satelitska opazovanja prikazujejo v zaskrbljujoči luči – posamezni deli gozda ogljikovega dioksida ne absorbirajo več, temveč ga celo oddajajo.
Evropska vesoljska agencija (ESA) ob tem poudarja pomen neodvisnega in stalnega spremljanja toplogrednih plinov z vesolja. „Misije za opazovanje Zemlje, ki jih je razvila ESA, omogočajo odgovornost pri podnebnih ukrepih, saj zagotavljajo pregledne, znanstveno utemeljene podatke,“ so navedli pri agenciji.
Osrednji del teh prizadevanj predstavlja pobuda ESA za podnebne spremembe, v okviru katere nastajajo dolgoročni satelitski podatkovni nizi o ključnih podnebnih spremenljivkah. Ti zapisi, so pojasnili, „zagotavljajo trdno znanstveno osnovo za oblikovanje strategij blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam“.
Cilj Pariškega sporazuma je omejiti segrevanje na največ 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo. Po podatkih ESA preostali ogljični proračun od januarja 2025 znaša približno 235 gigaton ogljikovega dioksida. „Če se trenutne stopnje emisij ne zmanjšajo, bi lahko proračun izčrpali v šestih letih,“ so poudarili pri agenciji.
Razumevanje ogljičnega proračuna zahteva natančno poznavanje dveh dejavnikov – koliko ogljika ponori, kot so oceani in kopno, vsrkajo ter koliko se ga sprošča zaradi fosilnih goriv in sprememb rabe zemljišč. Medtem ko so oceanski ponori razmeroma dobro raziskani, je „natančna kvantifikacija ponora ogljika na kopnem še vedno izziv“, so pojasnili.
Manjše motnje v tropskih gozdovih, manjše od dveh hektarjev, predstavljajo poseben problem, saj jih sateliti težko zaznajo. Po podatkih ESA so te motnje odgovorne za kar 88 % neto izgube ogljika v biomasi med letoma 1990 in 2020.
Amazonija izgublja zmogljivost shranjevanja ogljika
Projekt ESA RECCAP-2 razkriva, da je Amazonski bazen, ki predstavlja 14 % svetovne porabe ogljika v rastlinah, med letoma 2010 in 2020 izgubil 370 milijonov ton ogljika. Najbolj prizadeta je jugovzhodna regija. „Porečje kaže pospešene izgube ogljika, kar vzbuja zaskrbljenost glede doseganja prelomnih točk,“ so opozorili.
Podobne trende zaznavajo tudi v severnih in zmernih gozdovih severne poloble, ki predstavljajo 41 % svetovne gozdne površine. Od leta 2016 ti gozdovi ne delujejo več kot ponori ogljika. „Zaradi suš, požarov in podnebnih stresov so postali neto viri emisij,“ so dodali pri ESA.
V raziskavi, izvedeni v okviru projekta RECCAP-2, je bilo ugotovljeno, da se je med letoma 1992 in 2019 večina absorpcije ogljika zgodila v neživih rezervoarjih – zemlji, odmrlem lesu in sedimentih. Le 6 % od 35 gigaton ogljika je bilo shranjenega v živi vegetaciji. „To poudarja pomen neživih ogljikovih bazenov, ki so pogosto premalo upoštevani v nacionalnih evidencah,“ so pojasnili raziskovalci.
Evropski gozdovi izgubljajo sposobnost absorpcije
Tudi evropski gozdovi so v zadnjih desetletjih izgubili del svoje vloge pri zniževanju emisij. Med letoma 1990 in 2022 so absorbirali približno 10 % emisij toplogrednih plinov v EU, a ta delež se zmanjšuje. Razlogi so v sečnji, staranju dreves, sušah in boleznih. „Ta trend ima neposredne posledice za cilje podnebne nevtralnosti do leta 2050,“ so poudarili v ESA.
Raziskave prav tako kažejo, da obnova gozdov lahko povrne le četrtino ogljika, izgubljenega zaradi krčenja gozdov. „Zato mora zaščita starodavnih gozdov ostati prednostna naloga,“ so dodali.
Sateliti ESA razkrivajo dinamiko podnebnih sprememb
Spremljanje sprememb zahteva neprekinjeno opazovanje Zemlje iz vesolja. ESA izvaja več misij, ki zagotavljajo ključne podatke za razumevanje podnebnih procesov. Med njimi je BIOMASS – prvi satelit z radarjem v pasu P, ki omogoča merjenje količine ogljika, shranjenega v tropskih gozdovih.
„Radar v pasu P s 70-centimetrsko valovno dolžino prodira skozi gozdno krošnjo in meri ogljik, shranjen v deblih, vejah in steblih,“ so pojasnili pri agenciji.
Med drugimi misijami izstopajo EarthCARE, ki preučuje vpliv oblakov na energetsko ravnovesje Zemlje, HydroGNSS za spremljanje vlažnosti tal ter SMOS, ki opazuje mikrovalove v L-pasu in spremlja spremembe biomase v severnih gozdovih.
Poleg tega sateliti programa Copernicus Sentinel omogočajo stalno spremljanje površin, oceanov, ledenih plošč in ozračja. „Misija Sentinel-6B, ki bo izstreljena ta mesec, bo nadaljevala meritve morske gladine,“ so navedli v ESA.
V pripravi je tudi misija za spremljanje emisij ogljikovega dioksida in metana, ki bo omogočila neodvisno preverjanje učinkovitosti podnebnih politik na globalni ravni.
Belém – prelomni trenutek za podnebne zaveze
V Belému se je zbralo skoraj 200 držav, da ocenijo napredek pri izpolnjevanju Pariškega sporazuma. ESA pri tem sodeluje z znanstveniki v okviru projekta CCI RECCAP-2, ki razvija metode za primerjavo zalog toplogrednih plinov z nacionalnimi evidencami.
Direktorica programov opazovanja Zemlje pri ESA, Simonetta Cheli, je poudarila: „Primerjava rezultatov inverzije z nacionalnimi evidencami toplogrednih plinov se lahko uporablja za spremljanje učinkovitosti politik in napredka držav pri doseganju podnebnih ciljev.“
Po njenih besedah satelitski podatki prinašajo novo raven preglednosti v globalno poročanje o emisijah. „Znanost je jasna – ukrepanje je nujno. Orodja za spremljanje so na voljo,“ je še dodala.
[Foto. EUMETSAT/gov.si]
