Po ruskem napadu na urad Evropske unije v Kijevu, v katerem je življenje izgubilo najmanj 18 ljudi, je v evropskih prestolnicah zavladalo ogorčenje. Na srečanju zunanjih ministrov v danski prestolnici so članice EU napovedale pripravo novega, 19. svežnja sankcij proti Rusiji. Kot je poudarila visoka predstavnica EU za zunanje zadeve Kaja Kallas, je po njenih besedah pritisk edini način, da Evropa vpliva na Moskvo.
Kallasova, nekdanja estonska premierka, že dolgo velja za eno od najglasnejših zagovornic sankcij. Že maja letos je ocenila, da so ukrepi imeli “znatne” posledice in zmanjšali prihodke Kremlja. Kot je navedla, je samo prepoved skoraj 200 ladij v 17. paketu povzročila 30-odstotni padec ruskih prihodkov iz pomorskih poti v enem tednu. Ob tem je opozorila, da mora Unija še naprej omejevati tokove financiranja v energetskem sektorju, kjer je Rusija najbolj ranljiva.
Od začetka ruske invazije na Ukrajino februarja 2022 je EU sprejela 18 svežnjev sankcij, ki jih morajo države članice vsakih šest mesecev soglasno podaljšati. Po besedah predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen je naslednji sveženj že v pripravi. Na seznamu sankcij se danes nahaja več kot 2500 posameznikov in podjetij, zanje pa veljajo prepovedi vstopa v EU, zamrznitev premoženja in omejitve poslovanja z evropskimi bankami.
Ukrepom so podvrženi tudi ključni sektorji ruskega gospodarstva. Cena ruske nafte je omejena na približno 48 dolarjev za sod, ruskim letalskim družbam je prepovedano letenje nad evropskim ozemljem, več kot dvajsetim ruskim medijem so odvzeli licence, številnim izdelkom pa velja izvozna prepoved. Po podatkih komisije se vrednost prepovedanega izvoza v Rusijo od začetka vojne giblje pri 48 milijardah evrov, uvoznih omejitev pa pri 91 milijardah.
Tagesschau navaja, da Evropska komisija ukrepe ocenjuje kot uspešne, saj naj bi se Moskva na vse načine trudila zaobiti omejitve. Analitiki bruseljskega inštituta Bruegel ob tem ugotavljajo, da se rusko gospodarstvo vse bolj prilagaja vojni ekonomiji, kar povzroča posledice na trgu dela, investicijah in likvidnosti države.
Skepticizem in vprašanje učinkovitosti
Kljub temu se vrstijo pomisleki o dejanskem dosegu sankcij. Kritiki opozarjajo, da Rusija po več kot treh letih kljub omejitvam nadaljuje vojno. Naftni embargo, ki je zajel okoli 90 odstotkov uvoza, je Moskva obšla s pomočjo tako imenovane senčne flote, ladij pod tujimi zastavami, ki še naprej omogočajo prihodke iz energentov. EU je v odziv prepovedala dostop več kot 400 takim plovilom do evropskih pristanišč.
Ena od osrednjih tem je tudi 210 milijard evrov ruskih deviznih rezerv, zamrznjenih v EU. Razprave tečejo o tem, ali bi sredstva lahko uporabili neposredno za pomoč Ukrajini. Kritiki opozarjajo na pravne ovire in nevarnost izgube zaupanja v finančni sistem, medtem ko zagovorniki menijo, da bi prav ta korak predstavljal resničen pritisk na Moskvo.
Nemški vladni krogi so za Tagesschau priznali, da priprava novih paketov kaže na določeno nezadovoljstvo z dozdajšnjimi rezultati. Sankcije so sicer oslabile nekatere sektorje, a hkrati ustvarile tudi prilagoditvene mehanizme, ki jih Rusija izkorišča.
Sankcije niso čarobna rešitev
Maria Shagina z Mednarodnega inštituta za strateške študije je za bruseljskega dopisnika ARD poudarila, da sankcij ni mogoče razumeti kot “čarobno rešitev”. Po njenih besedah se je Zahod sicer veliko naučil od leta 2014, ko so bili ukrepi ob priključitvi Krima še razmeroma šibki, a trenutni pristopi so pogosto prepozni ali neučinkoviti. Posebej kritična je bila do omejitve cen nafte, ki je začela veljati prepozno in Rusiji omogočila, da se je nanjo pripravila.
Shagina meni, da bi morale evropske države uvesti bolj celovit pristop, ki bi vključeval tudi ukrepe proti ladjam, zavarovalnicam in kapitanom v tretjih državah, kjer se skriva senčna flota. Po njenem mnenju ima EU premalo izkušenj s strogimi sankcijami, saj so jih v preteklosti v glavnem uvajale Združene države.
Čeprav Evropska unija sankcije dojema kot ključno orodje zunanje politike, strokovnjaki opozarjajo, da same po sebi ne morejo ustaviti vojne. “Sankcije imajo svoje meje,” je poudarila Shagina, “in ne more vsakdo odločati o tem, kako bodo delovale.” V EU se tako krepi razprava o dodatnih političnih, gospodarskih in diplomatskih instrumentih, ki bi dopolnili pritisk na Moskvo.
Na kratko: sankcije so rusko gospodarstvo občutno oslabile, zmanjšale prihodke od energentov in otežile dostop do tehnologije, a niso dosegle odločilnega preboja – Moskva se je prek alternativnih trgov in obvodov uspela deloma prilagoditi, zato ostajajo predvsem dolgoročno orodje pritiska, ne pa sredstvo za hiter konec vojne.
Foto: Tiskovna služba predsednika Ruske federacije/Wikimedia
