Evropska unija se je pri razvoju trga obnovljivega vodika znašla pred izzivom, ki sega onkraj tehničnih vprašanj. Najnovejše poročilo Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) izpostavlja, da trenutni tržni pogoji – od visokih stroškov proizvodnje do regulativne negotovosti – resno ogrožajo cilj Unije, da bi do leta 2030 letno proizvedla 10 milijonov ton obnovljivega vodika. Ob tem želi EU uvoziti še dodatnih 10 milijonov ton, kar vzbuja vprašanja o izvedljivosti tako ambiciozne strategije in o tem, kdo bo nosil stroške, če se razkorak med načrti in resničnostjo ne bo zmanjšal.
V letu 2024 je bila nameščena zmogljivost elektrolizatorjev v EU večja za 51 odstotkov, vendar ACER poudarja, da je trenutna slika daleč od potrebnega obsega. Do zdaj je v Evropski uniji delovalo 308 megavatov elektrolizerske zmogljivosti – dvakrat več kot leta 2022 – v gradnji pa je 1,8 gigavata.
Tudi ob teh številkah ostaja dejstvo, da Unija za dosego cilja do leta 2030 potrebuje kar 40 gigavatov. Trenutno stanje tako predstavlja le majhen del potrebne infrastrukture, kar znova odpira vprašanje, ali so politične obljube usklajene s finančnimi, tehničnimi in logističnimi realnostmi.
V poročilu ACER, kot navaja Euronews opozarja, da je polovica proizvodnih stroškov obnovljivega vodika neposredno povezana s ceno električne energije. Znižanje stroškov bi bilo mogoče le ob hitrejšem razogljičenju elektroenergetskega sektorja, na kar je ta teden usmerjen tudi novi predlog Evropske komisije. Regulatorji hkrati poudarjajo nujnost hitrejše pridobitve dovoljenj in priključitev na omrežje za elektrolizatorje in projekte obnovljive energije, saj birokratski postopki že danes ovirajo investitorje.
Učinkovitost naložb in tveganje za javna sredstva
Čeprav EU spodbuja vodik kot ključni element pri prehodu na čistejše vire energije, kritiki opozarjajo, da bi zamuda pri oblikovanju trga lahko vodila do neželenih učinkov. Več strokovnjakov opozarja, da lahko visoki stroški in tehnološka nezrelost povzročijo, da bo nova infrastruktura na koncu podpirala proizvodnjo t. i. umazanega vodika ali celo zemeljskega plina. To pa pomeni tveganje, da bodo javna sredstva usmerjena v sisteme, ki ne bodo dosegli okoljskih ciljev, hkrati pa bodo obremenila tako investicijski proračun držav članic kot končne uporabnike.
Med vprašanji, ki jih sproža ACER-jevo poročilo, je tudi učinkovitost dosedanjih ukrepov. Če se cilji ne približujejo realnim možnostim, se pojavlja dilema, ali je mogoče obstoječo strategijo popraviti ali jo bo treba bistveno preoblikovati, da bi preprečili finančne in sistemske posledice v prihodnjih letih.
Infrastruktura se razvija počasi
Po podatkih Evropskega observatorija za vodik je bilo leta 2024 naročenih le 55 kilometrov novih vodikovih cevovodov, skupna dolžina evropskega omrežja pa je dosegla 1.636 kilometrov. Gre za omrežje, ki je večinoma razporejeno v štirih državah – Belgiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Tako omejen napredek nakazuje na širši izziv: razvoj infrastrukture za vodik poteka precej počasneje od političnih pričakovanj.
EU medtem uvaja obvezne cilje tudi v prometu. Revidirani zakon o obnovljivih virih energije iz oktobra 2023 določa, da mora do leta 2030 1 odstotek energije v prometu prihajati iz sintetičnih goriv, kot sta električni vodik ali električni kerozin, navaja Euronews. Delež obnovljive energije v prometu naj bi znašal 29 odstotkov, v industriji pa 42 odstotkov. Toda brez zadostne infrastrukture ti cilji ostajajo le na papirju.
Regulativni zastoji kot glavna ovira za vlagatelje
Napredek zavira tudi počasno izvajanje zakonodaje. Do zdaj sta zakon, ki določa cilje za e-goriva in spodbuja razvoj vodikovega trga, prenesli le Danska in Irska. V drugih državah članicah investitorji zaradi negotovega regulativnega okolja odlašajo z odločitvami. ACER zato priporoča pospešen prenos zakonodaje, saj le jasna in stabilna pravila omogočajo dolgoročne naložbe, ki jih trg vodika nujno potrebuje.
Regulatorji poudarjajo, da morajo države članice zagotoviti predvidljivo okolje, če želi EU graditi konkurenčen trg obnovljivega vodika. V nasprotnem primeru se bo razkorak med ambicijami in dejanskimi rezultati še poglabljal, kar bi lahko vplivalo tako na energetsko varnost kot na stroške za gospodinjstva in industrijo.
Foto: Unsplash, Marek Studzinski
