Evropa je rusko plinsko odvisnost zamenjala z ameriško – in to z višjimi stroški

Evropska unija je po ruski invaziji na Ukrajino v kratkem času korenito spremenila strukturo svoje plinske oskrbe. Leta 2021 je približno 50 odstotkov vsega uvoženega zemeljskega plina prihajalo iz Rusije, večinoma po cevovodih. Do leta 2024 se je ta delež zmanjšal za približno dve tretjini, cilj Bruslja pa ostaja popolna odprava uvoza ruskega plina do konca leta 2027.

Energetska vrzel, ki je nastala z opuščanjem ruskih dobav, ni bila zapolnjena z raznoliko kombinacijo virov, temveč predvsem z uvozom utekočinjenega zemeljskega plina iz Združenih držav Amerike. Evropa je tako eno energetsko odvisnost zamenjala z drugo – bistveno dražjo.

Po razpoložljivih podatkih je leta 2021 iz ZDA prihajalo približno 15 odstotkov vsega utekočinjenega zemeljskega plina, uvoženega v EU. Do leta 2025 se je ta delež povečal na približno 57 odstotkov, projekcije pa kažejo, da bi se lahko do leta 2030 povzpel na okoli 80 odstotkov, če bodo uresničeni že podpisani dolgoročni pogodbeni okviri. Pred letom 2016 ZDA plina sploh niso izvažale, danes pa so največji svetovni izvoznik LNG.

V absolutnih številkah to pomeni več deset milijard kubičnih metrov plina letno. Samo načrtovani dogovori za srednjo, vzhodno in jugovzhodno Evropo predvidevajo dobave do 15 milijard kubičnih metrov utekočinjenega plina na leto, in to za obdobja 20 let ali več. Takšni obsegi presegajo kratkoročno krizno nadomeščanje in pomenijo dolgoročno vezanost.

Ameriški utekočinjeni plin je hkrati tudi najdražja oblika plinske oskrbe v Evropi. Razlogi so stroški utekočinjanja, čezatlantskega transporta, ponovnega uplinjanja ter dolgoročnih pogodb, pogosto vezanih na indekse cen. Analitiki opozarjajo, da je povprečna cena ameriškega LNG za evropske kupce višja od plina iz Norveške in občutno dražja od nekdanjih ruskih dobav po cevovodih, poroča poroča Deutsche Welle. Kljub temu evropska podjetja podpisujejo dolgoročne pogodbe, kar je v neposrednem nasprotju s ciljem EU, da bi energija postala cenovno dostopnejša.

REPowerEU strategija

Ta trend hkrati trči ob strategijo REPowerEU iz leta 2022, ki predvideva zmanjšanje porabe fosilnih goriv, večjo energetsko učinkovitost in pospešen prehod na obnovljive vire energije. Pretirano zanašanje na ameriški utekočinjeni plin je po ocenah analitikov v nasprotju z idejo diverzifikacije, saj Evropo veže na enega samega dobavitelja.

Združene države so izvoz LNG vključile v širšo politiko tako imenovane energetske prevlade. Trgovinski in politični dogovori med EU in ZDA Evropo zavezujejo k obsežnim nakupom ameriških energentov – plina, nafte in jedrskega goriva – v skupni vrednosti več sto milijard evrov do leta 2028. Kritiki opozarjajo, da to pomeni zamenjavo ene strateške odvisnosti z drugo, ki je dražja in geopolitično prav tako tvegana.

Ob tem se pojavlja še vprašanje politične zanesljivosti. Odnosi med Brusljem in Washingtonom niso več brezpogojni, v ozadju so tudi grožnje s trgovinskimi ukrepi in pogojevanjem sodelovanja z vprašanji, ki z energijo nimajo neposredne povezave. To odpira dilemo, ali je dolgoročno smiselno graditi energetsko varnost na enem samem zunanjem partnerju.

Strokovnjaki poudarjajo, da prenehanje uvoza ruskega plina samo po sebi ne pomeni prave diverzifikacije. Ta bi zahtevala več različnih dobaviteljev, večjo vlogo domačih virov in predvsem zmanjšanje skupne porabe plina. Evropska komisija zato vse bolj izpostavlja naložbe v vetrno energijo na morju, sončne elektrarne, shranjevanje energije in energetsko učinkovitost.

Evropski energetski preobrat se tako nahaja na razpotju: ali bo nova odvisnost od ameriškega plina postala dolgoročna stalnica ali pa bo EU uspela izvesti dejansko razpršitev virov in pospešen prehod na čisto energijo.