Evropa je v zadnjih dveh desetletjih vložila stotine milijard, po nekaterih ocenah že okoli 1 bilijon evrov, v obnovljive vire energije. Vetrne elektrarne, sončne elektrarne, postopno opuščanje premoga.
A ena ključna številka se ni bistveno premaknila.
Odvisnost od uvožene energije ostaja približno 60 odstotkov – skoraj enako kot leta 2004. Kljub vsem vlaganjem, političnim ciljem in energetskim strategijam.
Najnovejši pretresi zaradi vojne z Iranom to znova razkrivajo. Cene nafte in plina rastejo, dobavne poti so pod pritiskom, Evropa pa vstopa v novo krizo z zelo podobno izhodiščno točko kot pred dvema desetletjema.
Težava ni v proizvodnji
Na prvi pogled se zdi, da je energetski prehod uspešen.
Po analizi Euractiv približno polovica električne energije v Evropi danes prihaja iz obnovljivih virov. Premog je bil v veliki meri potisnjen na rob. Energetski miks je bistveno čistejši kot nekoč.
Toda problem ni proizvodnja elektrike.
Problem je, da velik del porabe energije še vedno sploh ni elektrificiran.
Nafta še vedno poganja promet. Plin ogreva domove. Industrija uporablja fosilna goriva ne le kot energijo, ampak tudi kot surovino v proizvodnih procesih.
Zato večja proizvodnja elektrike iz obnovljivih virov sama po sebi ne pomeni zmanjšanja uvoza.
Kot opozarja analitik Ben McWilliams iz Bruegela, bi morale vlade dati prednost elektrifikaciji gospodarstva, sicer obnovljivi viri „proizvajajo električno energijo za sistem, ki še ni opremljen za njeno uporabo“.
Številke, ki pokažejo razkorak
Podatki jasno kažejo, zakaj se odvisnost ne zmanjšuje.
Le približno eden od 30 avtomobilov na evropskih cestah je električni. Toplotne črpalke, ki naj bi nadomestile plinsko ogrevanje, ostajajo v manjšini. Težka industrija – od jeklarstva do kemije – ostaja močno vezana na fosilna goriva.
V tem času se je skupna poraba energije sicer zmanjšala za približno desetino, proizvodnja iz obnovljivih virov pa močno povečala.
A uvoz nafte in plina se je komaj premaknil.
Evropa zmanjšuje lastno proizvodnjo
Sočasno je Evropa zmanjševala tudi domačo proizvodnjo fosilnih goriv.
Proizvodnja zemeljskega plina je padla na približno četrtino najvišjih ravni iz 90. let. Proizvodnja nafte na približno tretjino ravni iz začetka stoletja.
Del tega je posledica izčrpanosti nahajališč. Del pa političnih odločitev – omejitev vrtanja, nasprotovanja tehnologijam, kot je hidravlično lomljenje, in zapiranja obstoječih polj.
Zaprtje nizozemskega plinskega polja Groningen, kjer je proizvodnja padla z skoraj 80 milijard kubičnih metrov na minimalne količine, je eden najbolj nazornih primerov.
Razlika se je zapolnila z uvozom.
Kriza se ponavlja po istem vzorcu
Najnovejši energetski šok, povezan z napetostmi na Bližnjem vzhodu, je znova pokazal isti vzorec.
Cene goriv rastejo. Pritisk na gospodinjstva se povečuje, še posebej v državah, kjer je odvisnost od avtomobilov in ogrevanja na fosilna goriva velika.
Politični odziv je podoben kot v prejšnjih krizah.
Vlade pospešujejo vlaganja v obnovljive vire, hkrati pa uvajajo začasne ukrepe – znižanje davkov, omejitve cen, subvencije.
A to ne rešuje strukturnega problema.
Ključni manjkajoči člen
Elektrifikacija ostaja najšibkejši del prehoda.
Zamenjava voznega parka zahteva infrastrukturo, spodbude in čas. Prehod na toplotne črpalke pomeni visoke začetne stroške. Industrijska preobrazba pa vključuje drage in tehnološko zahtevne procese.
To niso projekti, ki bi prinašali hitre politične rezultate. So pa tisti, ki določajo, ali bo Evropa dejansko zmanjšala uvoz.
Brez tega lahko nastane paradoks: več čiste energije, a enaka ali celo večja odvisnost od tujine.
Dolgoročna slika ostaja neugodna
Tudi optimistične napovedi kažejo, da bo elektrifikacija evropskega gospodarstva do leta 2040 dosegla približno 50 odstotkov.
To pomeni, da bo celina še desetletja izpostavljena svetovnim energetskim trgom in geopolitičnim pretresom.
Ključna ugotovitev je neprijetna: energetski prehod je uspešen pri zmanjševanju emisij, ni pa odpravil odvisnosti.
Evropa je danes čistejša.
Ni pa nič manj ranljiva.
