Evropska populacija atlantskega modroplavutega tuna je bila še pred dvema desetletjema na robu izčrpanja. Povpraševanje po sušiju in sašimiju je v tistem času povzročilo izjemno rast cen, kar je vodilo do prelova. Industrijske flote so v Sredozemlju in vzhodnem Atlantiku delovale brez učinkovitega nadzora, pogosto brez spoštovanja trajnostnih omejitev. Po navedbah znanstvenikov iz francoskega raziskovalnega inštituta IFREMER je bil problem v tem, da je ribolov potekal povsem nekontrolirano, ulovljene pa so bile tako majhne kot odrasle ribe.
Opozarjali so tako okoljevarstveniki kot znanstveniki, kampanje pa so spodbudile javnost in politične odločevalce k ukrepanju. Po poročanju Euronews je bila prav takšna kombinacija pritiska ključna, da je prišlo do prvih sistemskih sprememb.
Leta 2007 je Mednarodna komisija za ohranitev atlantskih tunov (ICCAT) uvedla obsežen načrt za obnovo staleža, ki so ga izvajali organi Evropske unije. Ta je med drugim predvidel stroge ulovne kvote, zmanjšanje števila ladij, krajše ribolovne sezone in mednarodne inšpekcijske nadzore. Posledica je bila drastična – uradno prijavljeni ulovi so se zmanjšali z okoli 60.000 ton na 10.000 ton.
Že nekaj let po uvedbi ukrepov so znanstveniki zaznali presenetljivo hitro okrevanje populacije. Ko so se številke začele izboljševati, se je ribolov znova povečal, a tokrat znotraj trajnostnih meja. Kot poudarja Euronews, se ribiška industrija danes še vedno sooča z omejitvami, a ob tem uživa koristi stabiliziranih staležev.
Strogo nadzorovan ribolov
Primer Sèteja, glavnega francoskega središča za ribolov modroplavutega tuna, kaže, kako podrobno je urejen nadzor. Vsaka ujeta riba mora biti stehtana, označena in sledljiva od čolna do končnega kupca. Večja plovila smejo loviti le nekaj tednov na leto.
Generalni direktor ribiške zadruge SaThoAn Bertrand Wendling je za Euronews pojasnil, da industrija podpira ukrepe, saj ti omogočajo trajnostno delovanje. Dodal je, da se kvote postopoma povečujejo, ker se ribolov osredotoča na večje primerke, manjše pa ostajajo zaščitene.
Znanstveno spremljanje populacije
Podatki o stanju staležev ne temeljijo le na uradnih poročilih ribičev, temveč tudi na neodvisnih znanstvenih raziskavah. IFREMER izvaja programe označevanja rib z elektronskimi napravami, ki omogočajo spremljanje migracijskih poti. Naprave beležijo temperaturo, tlak in svetlobo, kar raziskovalcem daje vpogled v gibanje rib.
Poleg tega znanstveniki izvajajo tudi zračne raziskave. Manjša letala preletavajo Sredozemlje, štejejo jate in primerjajo podatke skozi leta. Število opaženih jat se je v zadnjih dveh desetletjih večkratno povečalo. V začetku 2000-ih so na sezono našteli okoli 60 jat, dve desetletji pozneje pa tudi po več kot 300 na posamezen let.
Čeprav so se staleži stabilizirali, raziskovalci opozarjajo, da je potrebno ohraniti previdnost. Euronews navaja, da se v nekaterih regijah znova pojavljajo znaki nezakonitega ribolova. Znanstveniki menijo, da bi izguba nadzora lahko vodila nazaj v obdobje, ko je bil ribolov primerjan z “Divjim zahodom”.
Primer evropskega modroplavutega tuna pa po mnenju strokovnjakov ostaja dokaz, da lahko znanost, politika, okoljski aktivisti in ribiška industrija skupaj obrnejo trend propadanja vrste.
[Foto: Unsplash/Ray Harrington]
