Predsednik vlade Robert Golob je bil na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti osrednji slavnostni govornik. Njegov govor je bil po vsebini manj političen v klasičnem pomenu besede in izrazito refleksiven, saj je nagovoril vprašanja identitete, vrednot in skupne odgovornosti družbe 35 let po osamosvojitvi Slovenije.
V uvodu je predsednik vlade spomnil na plebiscitni december leta 1990 in lastno izkušnjo tistega časa. Opozoril je, da je bil ob odločitvi za samostojno državo star 23 let ter da si takrat ni predstavljal, da bo tri desetletja pozneje državljanke in državljane nagovarjal kot predsednik vlade. Po njegovih besedah so bili takratni čas in razmere zaznamovani z upanjem, negotovostjo in vizijami, ki so jih ljudje polagali v prihodnost nove države.
Namesto naštevanja zunanjih kazalnikov uspešnosti države, ki jih je označil kot pomembne, a ne ključne za ta trenutek, se je odločil za osebni nagovor. „Danes bom govoril o drugi plati. O svojih občutkih kot človeka, vašega sodržavljana,“ je poudaril in dodal, da so državni prazniki priložnost za razmislek o smislu življenja in o tem, kdo smo kot skupnost.
Razmislek o identiteti in skupnosti
V nadaljevanju govora se je predsednik vlade osredotočil na vprašanje slovenske identitete. Spraševal se je, kdo smo Slovenci danes, in izpostavil, da se narod v središču Evrope pogosto po nepotrebnem dojema kot majhen. „Nismo majhni. Smo veličastni. Slovenci smo veličastni!“ je dejal in pri tem poudaril vztrajnost, ustvarjalnost in prodornost ljudi na različnih področjih.
Kot je poudaril, se slovenski uspehi najbolj opazno kažejo v športu, vendar to po njegovem mnenju ni edino področje, kjer Slovenci dosegajo izjemne rezultate. Omenil je znanstvenike, inovatorje in druge posameznike, ki s svojim znanjem in delom prispevajo k izboljševanju sveta. Ob tem je govoril o poti k svetlobi, ki jo je opisal kot pot strpnosti, sočutja in povezanosti, ter dodal, da je to edina pot, ki prinaša največ dobrega za vse.
Vsakdanje zmage in skrb za skupno dobro
Predsednik vlade se je v govoru dotaknil tudi vsakdanjih zmag ljudi, ki po njegovih besedah tiho soustvarjajo Slovenijo. Med njimi je naštel kmete, vzgojitelje, medicinske sestre, zdravnike, znanstvenike in športnike, ki s svojim delom prispevajo k delovanju družbe in ohranjanju skupnega dobrega.
Ob tem je opozoril, da ob vseh naravnih lepotah in uspehih ne gre pozabiti, kaj ljudi v resnici osrečuje. Postavil je vprašanja o odtujenosti, vplivu sodobnega načina življenja ter o tem, ali družba otrokom poleg materialne varnosti pogosto ne prenaša tudi prevelikega bremena stresa. Izrazil je skrb zaradi naraščajočih stisk med mladimi, medvrstniškega nasilja in duševnih težav, ki jih mladi pogosto skrivajo pred okolico.
„Sprašujem se skupaj z vami: kje smo kot starši, vzgojitelji, državniki odpovedali? Ali smo s svojim obnašanjem in dejanji res zgled?“ je dejal in poudaril pomen dialoga ter spoštljive komunikacije, ki po njegovem mnenju prinaša rešitve.
Poudarek na solidarnosti in javnih sistemih
V nadaljevanju je predsednik vlade izpostavil tudi področja, na katerih je Slovenija po njegovih besedah lahko hvaležna. Omenil je javno zdravstvo, javno šolstvo, dostop do zahtevnih zdravljenj ter socialne pravice, kot sta starševski in porodniški dopust. Poudaril je, da gre za pridobitve, ki v širšem mednarodnem okolju niso samoumevne.
Posebno mesto v govoru je namenil miru in varnosti ter zavedanju, koliko truda je potrebnega za ohranjanje družbe, ki namesto razdora izbira sodelovanje. Opozoril je, da se ljudje prepogosto gledajo „z nasprotnih bregov“, namesto da bi se zavedali medsebojne povezanosti, ki jo ponazarjajo tudi povsem konkretni primeri solidarnosti, kot je krvodajalstvo.
„A jaz verjamem: povezani zmoremo vse,“ je poudaril in dodal, da je prav povezovanje temeljno vprašanje prihodnjega razvoja skupnosti.
Sporočilo o osebni odgovornosti
V sklepnem delu govora se je predsednik vlade skliceval na misel Ivana Cankarja in poudaril, da se spremembe začnejo pri posamezniku. „Kdor ne mara luči, jo upihne sam; nato pa nima pravice, da bi preklinjal noč,“ je navedel ob napovedi 150-letnice Cankarjevega rojstva in dodal, da so njegova sporočila še vedno aktualna.
Petintrideset let samostojnosti je označil kot obdobje zrelosti, ko ima družba znanje, moč in odgovornost, da zavestno oblikuje svojo prihodnost. Po njegovih besedah gre za čas, ko se mora skupnost vprašati, kaj lahko vsak posameznik prispeva k skupnemu dobremu ter kako skrbeti zase in za druge.
Predsednik vlade je govor sklenil z izrazom hvaležnosti in poudarkom na povezanosti kot temeljni vrednoti, ki naj po njegovih besedah ne navdihuje le prihodnjega leta, temveč celotno nadaljnjo pot države in skupnosti.
Foto: Žiga Živulović Jr./F.A.Bobo
