Ljubezen je pogosto ovita v tančico skrivnosti in hrepenenja. Med vsemi zgodbami, ki si jih pripovedujemo o ljubezni, je ena še posebej trdovratna – mit o “tistem, ki je pobegnil”. To je tista oseba, ki jo v mislih povzdignemo na piedestal, prepričani, da bi z njo vse teklo drugače, bolje, popolno. A če verjamete, da je nekdo resnično “pobegnil”, se morda držite le duha – ideje, ki se je vtkala v vašo zavest, a nikoli zares obstajala v resničnosti.
Ta mit se začne nedolžno. Morda je to ljubezen iz mladosti, ki je ugasnila prehitro, ali pa razmerje, ki se je končalo z neizrečenimi besedami. Spomini se prepletejo z domišljijo in nenadoma postane ta oseba simbol vsega, kar si želimo. A resnica je bolj zapletena.
Ljudje niso popolni, odnosi pa še manj. Ko se oziramo nazaj, pogosto pozabimo na trenutke dvoma, nesoglasij ali tihega nelagodja. Namesto tega vidimo le svetle drobce – nasmeh, dotik, obljubo, ki je nikoli ni bilo mogoče izpolniti.
Hrepenenje po tem, kar bi lahko bilo, je kot sidro, ki nas drži na mestu. Namesto da bi se prepustili toku življenja, se oklepamo slik, ki jih je naslikala naša domišljija. Predstavljamo si alternativne zgodbe: kaj bi se zgodilo, če bi rekli tisto, kar smo zamolčali, ali če bi se odločili drugače. Te misli so privlačne, ker obljubljajo pobeg iz sedanjosti, kjer so stvari neredko nepopolne, boleče ali preprosto običajne. A v tem hrepenenju se skriva past – držimo se nečesa, kar ni resnično, in s tem zanemarjamo tisto, kar je pred nami.
Odpuščanje kot osvoboditev
Sprejeti, da vse ljubezenske zgodbe niso namenjene trajanju večno, je dejanje poguma. Odpuščanje tukaj ne pomeni zgolj oprostiti drugemu za napake, temveč predvsem sebi – za to, da ste verjeli v nekaj, kar morda nikoli ni bilo mogoče. To je spoznanje, da konec ni neuspeh, ampak naraven del življenja. Vsaka zgodba ima svoj začetek, vrhunec in konec, in v tem ni nič narobe.
Ko odpustimo, se odpremo novim možnostim. To ne pomeni, da pozabimo ali zanikamo, kar je bilo. Pomeni le, da prenehamo nositi breme pričakovanj, ki jih ni mogoče izpolniti. Morda “tisti, ki je pobegnil”, nikoli ni zares pobegnil – morda je preprosto odšel, ker je bil čas za to. In morda je prav v tem odhodu darilo: priložnost, da se naučimo ljubiti drugače, bolj zavestno, bolj prisotno.
Osredotočenost na sedanjost
Ko se ujamemo v spiralo razmišljanja o preteklosti, je pomembno, da se zavestno ustavimo. Namesto da se izgubljamo v vprašanjih “kaj bi bilo, če”, lahko svojo energijo usmerimo v nekaj, kar nas krepi danes. To je lahko nov hobi, pogovor s prijateljem, sprehod v naravi ali celo preprosto zavedanje lastnega diha. Vsak tak trenutek je korak stran od duha, ki nas vleče nazaj, in korak bliže k resničnemu življenju.
Mit o “tistem, ki je pobegnil” bo vedno del človeške izkušnje. A njegova moč slabi, ko ga prepoznamo kot to, kar je – zgodbo, ki smo jo sami ustvarili. Namesto da bi čakali na vrnitev nečesa, kar nikoli ni zares obstajalo, lahko izberemo, da živimo tukaj, zdaj, z vsemi nepopolnostmi in lepotami, ki jih prinaša sedanjost. Kajti na koncu ni pomembno, kdo je pobegnil, temveč kdo ostaja – mi sami, pripravljeni rasti, ljubiti in sprejemati življenje takšno, kot je.
Portal24; Foto: Pexels
