Berem, da so kosovski navijači izžvižgali slovensko himno. Ne, ne preseneča me več. Ne preseneča me nič, ker vse, kar se dogaja, kaže, kako malo spoštovanja imamo do samih sebe – in posledično, kako malo spoštovanja imajo do nas drugi.
Če narod izgubi lastno hrbtenico, če ne spoštuje svoje države, svoje zgodovine, svojih simbolov, potem je logično, da ga tudi tujci ne. Spoštovanje se ne da izsiliti, niti ga ne moreš kupiti s prijaznimi besedami in “selfiji”.
Milena Miklavčič
Zaslužiš si ga le, če stojiš pokončno, če si ponosen, da si to, kar si. Mi pa smo žal že dolgo sklonjeni – v prepričanju, da bo tako manj bolelo.
Ivan Cankar je dejal: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!« S temi ostrimi besedami je Cankar grajal duhovno in moralno podrejenost Slovencev, njihovo pripravljenost, da se uklanjajo tujim gospodarjem in oblastem, namesto da bi pogumno stali za svojo lastno identiteto in dostojanstvo.
***************
Kosovski navijači niso žvižgali le himni. Žvižgali so naši mlačnosti, naši brezhrbteničnosti, žvižgali so narodu, ki se ne zna postaviti zase. Žvižgali so politiki, ki se na vse pretege trudi dokazati, da je svet brez meja lepši – seveda, če gre za njihove žepe in izrojeno ideologijo. Žvižgali so našemu sprenevedanju, da so vsi ljudje enaki, čeprav v praksi vsakodnevno padajo dokazi, da nismo vsi enako vredni.
Slovenija se sramuje svoje samostojnosti. Sramuje se svoje preteklosti. Ukinila je muzej osamosvojitve, tisti simbolni prostor, kjer bi se lahko spominjali, kako smo si izborili svobodo. Kot da bi nekdo hotel izbrisati spomin na čase, ko smo verjeli vase.
Ko smo si drznili reči: »Zmoremo sami.« Danes se zdi, kot da bi nas bilo tega sram. Vladajoča klika, ki se hvali s svojo »naprednostjo«, v resnici deluje, kot da bi rada razgradila vse, kar nas povezuje. Slovenske simbole razume kot nepotreben relikt preteklosti, domoljubje kot nekaj sumljivega, skoraj nevarnega.
Kdor si upa reči, da ima rad svojo domovino, hitro dobi etiketo »nacionalist«. A brez zdrave mere ponosa ni mogoče obstati. Ljubezen do domovine ni sovraštvo do drugih. Je le spoštovanje do svojih korenin. In res – kako naj pričakujemo spoštovanje od drugih, če ga sami nimamo?
Kosovski navijači so naredili to, kar se počne tam, kjer ni jasnih meja med »našim« in »tujim«. Mi smo jim dali to možnost. Mi smo jih naučili, da je v tej državi dovoljeno vse – razen ponosa. Romi že leta maltretirajo ”staroselce”, pa precednica države ne zamudi nobene priložnosti za selfije, kot da je vse v najlepšem redu.
Predstavljate si, da bi nek avtohtoni Polde živel z 12-letnico, ki bi z njim zanosila?! Raje ne. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so celo življenje pošteno delali, na sta leta pa se skoraj opravičujejo, ker prosijo za dostojno pokojnino. Kdo je tukaj nor?
Ne, ne zamerim kosovskim navijačem. Oni so nam le pokazali ogledalo, žalostno, a resnično sliko naroda, ki se je odpovedal samospoštovanju. Naroda, ki raje ploska tujcem kot svojim. Naroda, ki kleči in leze v rit, namesto da bi stal pokončno za svojimi simboli, za svojimi dosežki, zgodovino, za svojimi ljudmi, jezikom.
Zato ni težava v njihovem skrajno nespoštljivem žvižganju, ko se je vrtela slovenska himna. Težava je v nas, v tem, da smo pozabili, da se svoboda ne ohranja z lepimi govori in proslavami, ampak z držo, z dejanji, z zavedanjem, kdo smo.
Dokler bomo ponižno kimali vsakomur, ki nas uči, kako moramo misliti, dokler bomo sramotili svoje in poveličevali tuje, se bodo žvižgi nadaljevali. Ne le na stadionih. Tudi v duši naroda, ki se je, žal, že skoraj navadil, da ga nihče ne spoštuje – niti on sam.
[Milena Miklavčič, slovenska pisateljica]
Foto: Osebni arhiv
