Ko minister za delo najprej „sporoči medijem“, šele potem socialnim partnerjem, je težko govoriti o urejenem upravljanju države. Napoved dviga minimalne plače na 1000 evrov neto je Luka Mesec predstavil javnosti, še preden je o njej obvestil koalicijo ali delodajalce.
Premier Robert Golob je dejal: „Jaz sem bil sicer obveščen in sem mu ta korak odsvetoval.“ Ta izjava razgalja komunikacijski paradoks aktualne vlade: kabinet, ki je gradil legitimnost na obljubi strokovne in usklajene komunikacije, zdaj sam dokazuje notranjo neusklajenost.
Golob je ob tem poudaril pomen socialnega dialoga in izrazil pričakovanje, da se bo o predlogu pogovorilo s socialnimi partnerji, preden bi bila sprejeta kakršna koli odločitev. Minimalna plača je po njegovih besedah tema, ki zahteva sistemsko rešitev, ne ad-hoc ukrepov.
Če bi se moral sam odločati o tej zadevi, bi raje kot posamične ukrepe – in trenutno je to posamičen ukrep, ki je prepuščen dnevni politiki – poskušal najti formulo, s katero bi minimalno plačo povezal na primer z življenjskimi stroški ali pa s pragom tveganja revščine. To bi nato uredil sistemsko
Robert Golob, predsednik vlade
Izjava na prvi pogled zazveni kot rutinirana notranja kritika, a v resnici razgalja nekaj, kar že dolgo vre pod površjem aktualne vlade: pomanjkanje osnovnega razumevanja institucionalnega dialoga. Vlada, ki je zmagovala z obljubami o „nove vrste komunikacije“ in izogibanju ad-hoc odločitev, se vse pogosteje ujame v lastno past nepremišljenih napovedi.
Tokrat je udarilo sredi napovedi o dvigu minimalne plače na 1000 evrov neto, predlogu, ki ga je Mesec medijem izstrelil, še preden je, kot se zdaj pač kaže, dobil zeleno luč partnerjev ali družbenega soglasja. Socialni dialog, ki ga koalicija sicer redno omenja, je bil znova obšel.
Prehitre napovedi – stari vzorec
Takšne solo akcije smo že videli. Spomnimo se hitrih in bombastičnih obljub med požarom na Krasu o dodatnem plačilu gasilcem. Podobno je bilo z obljubo o dvigu plač sodnikom. Da razvpite „gradnje 100 hiš“ po ujmah – teh objektov poplavljenci do danes niso prejeli, niti ne omenjamo.
Če je prejšnjo vlado vladajoča levica obtoževala, da ne zna komunicirati, se danes zdi, kot da aktualni kabinet včasih sploh ne zna razmišljati, preden komunicira. Komunikacija ni le signal volivcem, je tudi zaveza, odgovornost, in v primeru vlade – pravna in politična zaveza, ki ustvarja pričakovanja državljanov.
Delodajalci in opozicija opozarjali
Napoved dviga minimalne plače ni naletela na enoten odziv. Gospodarstvo opozarja, da minimalna plača že zdaj raste hitreje od produktivnosti. Predstavniki podjetij izpostavljajo, da bi prehiter dvig povzročil izumiranje panog z nižjo dodano vrednostjo ali selitev proizvodnje drugam, kar lahko povzroči nove socialne posledice.
V opoziciji vidijo še politično ozadje. Tomaž Lisec (SDS) je zapisal, da je ukrep „predvolilni bonbonček“, in dodal, da bi bila minimalna plača že danes pri 1000 evrih, če bi Mesec podprl dohodninsko reformo prejšnje vlade. Janez Cigler Kralj (NSi) pa meni, da gre za „nadaljevanje predvolilne slaščičarne“ ter opozarja na posledice za delodajalce in družine.
„Ljudem je v zadnjih treh letih vzela okoli 4000 evrov neto, zdaj pa jim deli bonbončke,“ je dejal in poudaril, da tak ukrep povečuje stroške javnih storitev.
Pravno varna ostrina: problem sistemske praznine
Premier je v isti izjavi dejal, da bi bilo „koristneje najti formulo, s katero bi minimalno plačo povezali z življenjskimi stroški ali pragom tveganja revščine“. Na ta način je priznal, da dvig ni sistemsko zasnovan.
Toda ključni poudarek je drugje: vlada ponovno prednjači v komunikacijskih zdrsih, medtem ko rešitve, ki bi jih državljani dejansko občutili, zamujajo. Pri poplavljenih družinah še danes ni postavljen niti en nov dom, državljani pa se utapljamo v visokih cenah, novih davkih in prispevkih.
Če vlada znova napoveduje ukrepe na način, ki omogoča dvom, prelaganje odgovornosti in ustvarjanje zavajajočih pričakovanj, gre za komunikacijski vzorec, ki presega slučaje. V politični realnosti je vsaka izrečena številka javna zaveza.
V času, ko podjetja opozarjajo na stroške dela, ko družine čutijo podražitve, ko poplavljeni prebivalci čakajo na domove, država pa komunicira s hitrimi izjavami, je vprašanje socialnega dialoga več kot proceduralno. Gre za vprašanje osnovne odgovornosti do ljudi in gospodarstva.
[Foto: Daniel Novakovič/STA/Vlada RS Flickr]
