Svet RTV Slovenija je potrdil poslovni načrt za leto 2026, ki na papirju deluje urejeno: prihodki in odhodki so izravnani pri 162,86 milijona evrov, primanjkljaja ni, sistem formalno ostaja stabilen. A prav ta “ostaja stabilen” je nekako bistvo problema – ne gre za uspeh, temveč za vzdrževanje modela, ki postaja vse dražji, vse manj prožen in vse bolj odmaknjen od realnosti časa.
Jedro financiranja ostaja RTV-prispevek, iz katerega naj bi zavod prejel 109,2 milijona evrov. Državni proračun dodatno prevzema del bremena pri financiranju narodnostnih programov in glasbene produkcije. Vse skupaj tvori sistem, ki je formalno zaprt, finančno zaščiten in praktično imun na tržne ali tehnološke pritiske.
Toda ravno tu se v očeh mnogih opazovalcev začne problem. RTV s poslovnim načrtom ne odgovarja na vprašanje, kako se prilagoditi spremenjenim razmeram, temveč zgolj, kako ohraniti obstoječo strukturo. Dokument ni razvojni, temveč vzdrževalni – namenjen temu, da se velik aparat vrti naprej, ne pa da bi se resno prilagodil času.
Stroški dela kot sam sebi namen
Najbolj zgovorna številka v načrtu je 64,1 odstotka vseh odhodkov za stroške dela. To pomeni, da skoraj dve tretjini vsega denarja porabi sam sistem zase – za plače, prispevke in delovna mesta. Za vsebine, razvoj, tehnološke posodobitve in programske preboje ostaja bistveno manj prostora.
RTV bo leto 2026 končala z 2002 zaposlenima. To je številka, ki v razmerju do velikosti države in trga ne deluje racionalno, temveč megalomansko. Plačna reforma v javnem sektorju bo temu avtomatično dodala še 5,54 milijona evrov stroškov, brez kakršnekoli povezave z učinkovitostjo, gledanostjo ali kakovostjo programa.
Sistem je tako zasnovan, da stroški rastejo sami od sebe, rezultati pa niso merilo za preživetje ali spremembe.
Tehnologija cenejša, RTV dražja
Posebej paradoksalno je, da se vse to dogaja v času, ko tehnologija produkcijo poceni, poenostavlja in decentralizira. Digitalna orodja omogočajo hitrejše delo, manj ekip, večjo fleksibilnost in cenejšo proizvodnjo vsebin. Večina sodobnih medijskih hiš to izkorišča za vitkejše strukture in prilagodljive modele dela.
RTV Slovenija gre v nasprotno smer. Namesto zmanjševanja fiksnih stroškov in prehoda v sodobnejše produkcijske oblike ohranja aparat, ki je bil smiseln v času analogne televizije, omejene konkurence in skoraj monopolnega položaja.Danes pa ta aparat predvsem sam sebe opravičuje in sam sebe financira, dejansko ga v veliki meri vzdržujejo davkoplačevalci prek zakonsko obveznega prispevka.
Primerjava, ki boli
Ko slovenski javni zavod primerjamo z javnimi radiotelevizijami v večjih državah, postane jasno, da problem ni v obsegu programov ali posebnostih jezika, temveč v organizacijskem modelu. Večje države z več prebivalci, več regijami in širšim naborom vsebin delujejo z relativno manjšimi aparati.
Slovenija ima razmeroma enega najbolj zaposlenih javnih zavodov glede na število prebivalcev v Evropi. To ni znak kulturne ambicije, temveč dokaz neprilagojenosti.
Primerjava
- Avstrija – ORF: okoli 9 milijonov prebivalcev, približno 3000 zaposlenih
→ približno 1 zaposleni na 3000 prebivalcev - Finska – Yle: okoli 5,5 milijona prebivalcev, približno 3100 zaposlenih
→ približno 1 zaposleni na 1800 prebivalcev - Slovaška – RTVS: okoli 5,4 milijona prebivalcev, približno 1400 zaposlenih
→ približno 1 zaposleni na 3800 prebivalcev
V tem kontekstu je slovenski javni zavod kadrovsko izrazito nadpovprečen glede na velikost države in trg, na katerem deluje.
Sistem brez pritiska po spremembah
Ker je financiranje zagotovljeno z zakonom, ker se stroški samodejno prenašajo na prispevek in proračun ter ker politične razprave praviloma obtičijo pri obrobnih vprašanjih, pritisk po resnih strukturnih spremembah praktično ne obstaja.
Poslovni načrt za leto 2026 to potrjuje: ne prinaša rezov, ne prinaša reorganizacije, ne prinaša prehoda v sodobnejši model. Prinaša le nadaljevanje logike, po kateri večina denarja služi ohranjanju sistema, ne pa ustvarjanju presežne javne vrednosti.
RTV Slovenija tako ostaja stabilna, a vse bolj okostenela institucija – velik, drag in tehnološko ujet zavod, pri katerem je vprašanje že dolgo ne več, ali lahko preživi, temveč koliko časa si bo družba še lahko privoščila, da večino sredstev porabi zgolj za to, da sistem obstaja sam zaradi sebe.
Foto: Portal24/Edvard Kadič
