Beseda razvajen ima v vzgoji poseben status. Pogosto jo slišimo iz ust starih staršev, mimoidočih v trgovini ali celo iz lastnih misli, ko otrok v javnosti izgubi potrpljenje. A vprašanje ostaja: ali otroke res lahko razvajamo – ali pa s to oznako v resnici skrivamo nekaj povsem drugega?
V zadnjih letih se pogled na vzgojo precej spreminja. Kar je bilo nekoč razumljeno kot popuščanje, danes pogosto razumemo kot odzivnost. In prav tu se začne razlika.
Ko rečemo, da je otrok razvajen, običajno mislimo, da preveč zahteva, da ne sprejema meja ali da pričakuje takojšnje zadovoljstvo svojih želja. A otroci – še posebej mlajši – ne delujejo iz preračunljivosti. Delujejo iz potrebe.
Otrok ne joka zato, ker bi manipuliral, temveč zato, ker še nima orodij, da bi drugače povedal, kaj potrebuje. In večina vedenj, ki jih odrasli hitro označimo za razvajenost, je v resnici razvojno povsem običjnih.
Ljubezen in pozornost nista vzrok za razvajenost
Ena najpogostejših skrbi staršev je, da bodo otroka “razvadili”, če mu bodo preveč ustregli, ga pogosto nosili ali se hitro odzivali na jok. A sodobne raziskave kažejo nasprotno. Otrok, ki se počuti varnega in slišanega, dolgoročno razvije več samostojnosti, ne manj.
Težava torej ni v preveč ljubezni, temveč v pomanjkanju strukture. Razlika med razvajanjem in čustveno odzivnostjo je ključna: razvajanju manjka meja, odzivnosti pa ne.
Meje niso nasprotje topline
Ena največjih zmot v vzgoji je prepričanje, da moramo izbirati med toplino in avtoriteto. V resnici otrok potrebuje oboje. Toplina brez meja povzroča zmedo, meje brez topline pa strah.
Otrok, ki ve, kaj lahko pričakuje, se počuti varneje. Ne zato, ker je nadzorovan, temveč zato, ker je svet predvidljiv. In prav jasne, mirno postavljene meje so tiste, ki dolgoročno zmanjšujejo izbruhe in napetosti.
Kdaj govorimo o težavi – in ne o razvajenosti?
Pogosto je vedenje, ki ga označimo za razvajeno, znak nečesa drugega: utrujenosti, lakote, preobremenjenosti ali čustvene stiske. Otroci nimajo možnosti, da bi rekli: “Danes je bilo zame preveč.” To povedo z vedenjem.
Namesto vprašanja “Ali ga razvajamo?” si je včasih bolj smiselno zastaviti vprašanje: “Kaj nam otrok s tem sporoča?”
Odrasli tempo, otroški svet
Velik del nesporazumov nastane, ker otroci živijo v svetu, ki je zanje prehiter. Veliko dražljajev, malo predaha, visoka pričakovanja. Ko otrok v takšnem okolju reagira burno, to ni razvajenost, temveč preobremenjenost.
Otroci potrebujejo več ponovitev, več časa in več potrpežljivosti, kot si pogosto želimo priznati. In to ni slabost – to je razvoj.
Razvajenost ali nedoslednost?
Včasih se težava skriva v nedoslednosti. Če so pravila en dan stroga, drugi dan pa jih ni, otrok ne ve, kje stoji. Nedoslednost pogosto ustvari več težav kot popuščanje samo.
Ko so meje jasne in enake, tudi otrokovo vedenje postane predvidljivejše. Ne čez noč, a postopoma.
Kaj si bodo otroci zapomnili?
Ko gledamo nazaj, se večina odraslih ne spomni, kolikokrat so dobili igračo ali sladkarijo. Spomnijo pa se, kako so se ob starših počutili. Ali so bili slišani. Ali so jih razumeli. Ali so se lahko zmotili brez strahu.
Otrok, ki je deležen topline, a hkrati jasnih meja, ni razvajen. Je opremljen. Za odnose. Za frustracije. Za življenje.
Morda torej vprašanje ni, ali otroke razvajamo, temveč ali jim znamo dati ravnotežje med bližino in strukturo. In prav to je eden najzahtevnejših, a tudi najpomembnejših delov starševstva.
Foto: Freepik
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
