Evropska unija vstopa v novo fazo obrambnega in varnostnega preoblikovanja. Po letih iluzij o “mehki moči”, diplomatskih frazah in zanemarjanju realnih varnostnih groženj je postalo jasno, da brez konkretnih zmogljivosti, industrije in dolgoročnega financiranja Evropa ne bo sposobna zaščititi niti sebe niti svojih zaveznikov. Prav v tem kontekstu je nastal instrument SAFE – 150-milijardni evropski posojilni mehanizem za skupne obrambne projekte. Večina držav članic je to razumela kot priložnost. Slovenija pa se je – vsaj za zdaj – odločila ostati ob strani.
Po besedah evropskega komisarja za obrambo Andriusa Kubiliusa je zanimanje držav članic za SAFE veliko. Na mizi je kar 691 obrambnih projektov, države predlagajo projekte v vseh 9 ključnih zmogljivostnih področjih, zanimanje pa presega razpoložljiva sredstva. Instrument je bil po prijavah že presežen, Evropska komisija pa razmišlja celo o drugem krogu financiranja. Gre torej za enega najkonkretnejših in najbolj oprijemljivih obrambnih korakov EU v zadnjih desetletjih.
Slovenije med prijavitelji (vsaj zaenkrat) ni.
Izgovor o “cenejšem zadolževanju” ne zdrži resne presoje
Uradna razlaga, ki prihaja iz vladnih in finančnih krogov, je znana: Slovenija naj bi se lahko na finančnih trgih zadolževala ugodneje sama, zato naj uporaba evropskega posojilnega instrumenta ne bi bila smiselna. Tak argument se na prvi pogled sliši racionalno, a ob natančnejšem pregledu hitro razpade.
SAFE ni klasičen sklad ali razpis. Gre za posojila z izjemno dolgimi ročnostmi – tudi do 45 let – in z desetletnim moratorijem na odplačilo glavnice. To pomeni bistveno razbremenitev proračuna v prvem desetletju, ko se obrambne investicije šele vzpostavljajo.
Primerjava zgolj nominalnih obrestnih mer pri desetletnih obveznicah je zato metodološko zgrešena. Ključno vprašanje ni, ali je Slovenija danes sposobna izdati obveznico po spodobni obrestni meri, temveč, ali lahko sama ponudi enake pogoje dolgoročne stabilnosti, predvidljivosti in industrijskega vključevanja, kot jih omogoča SAFE.
Odgovor je: ne.
SAFE ni le denar, ampak vstopnica v evropsko obrambno jedro
Največja napaka slovenske razprave o SAFE je, da se instrument obravnava zgolj kot finančni produkt. V resnici gre za politično-strateški mehanizem. Države, ki sodelujejo v SAFE, sodelujejo tudi v skupnih naročilih, dobavnih verigah, razvoju tehnologij in oblikovanju prihodnje evropske obrambne industrije. Kdor ni zraven, ne sedi za mizo.
To ima neposredne posledice tudi za domačo industrijo. Slovenska obrambna in visokotehnološka podjetja so že danes majhna in marginalna v evropskem merilu. Brez vključitve države v skupne projekte SAFE se jim zapirajo vrata do večjih konzorcijev, stabilnih naročil in dolgoročnega razvoja.
Namesto da bi Slovenija izkoristila priložnost za krepitev lastnih zmogljivosti in znanja, tvega, da bo ostala zgolj pasivni kupec tuje opreme – brez vpliva, brez industrijskega multiplikatorja in brez strateške teže.
Varnostna realnost se ne ozira na slovensko udobje
V času vojne v Ukrajini, destabilizacije Bližnjega vzhoda, rastočih napetosti v Indopacifiku in vse bolj odkritega preizkušanja evropske odločnosti s strani avtokratskih režimov bi bila previdnost razumljiva. Pasivnost pa ne. SAFE je odgovor na spoznanje, da Evropa ne more več računati na to, da bodo drugi vedno poskrbeli za njeno varnost.
Slovenija je članica Nata, formalno zavezana k dvigu obrambnih izdatkov in razvoju zmogljivosti. Žal pa se v praksi obnaša, kot da je varnost nekaj abstraktnega, kar se dogaja nekje drugje. Odločitev, da se ne vključi v SAFE, ni nevtralna. Je politična izbira – izbira udobnega čakanja, oportunizma in kratkoročnega računovodskega razmišljanja.
Zmedena sporočila in pomanjkanje politične hrbtenice
Dodatno težavo predstavlja nedoslednost v komunikaciji. V preteklosti so iz vladnih vrst prihajali signali, da bo Slovenija instrument izkoristila. Nato so sledila pojasnila, da to morda ni potrebno ali smiselno. Takšna nejasnost kaže na odsotnost jasne strategije.
Države, ki razumejo težo trenutka, pripravljajo projekte, sklepajo partnerstva in si zagotavljajo položaj za prihodnja desetletja. Slovenija pa razpravlja, ali je nekaj deset bazičnih točk obrestne razlike dovoljšen razlog za strateški umik.
Cena neukrepanja bo višja od cene sodelovanja
Varnost, suverenost in strateška avtonomija niso strošek, temveč naložba. Instrument SAFE ponuja prav to – naložbo v evropsko varnost, v industrijsko osnovo in v politično težo držav, ki razumejo realnost časa.
Če Slovenija ostane zunaj, ne bo prihranila. Plačala bo z izgubljenimi priložnostmi, z manjšim vplivom in z dolgoročno odvisnostjo od odločitev drugih. V svetu, kjer se razmerja moči hitro spreminjajo, si majhne države ne morejo privoščiti luksuza neodločnosti. SAFE ni popoln, a je konkreten. In prav v tem je njegova največja vrednost.
Vprašanje zato ni, ali si Slovenija lahko privošči sodelovanje v SAFE. Pravo vprašanje je, ali si lahko privošči, da ostane zunaj.
[Foto: Katja Kodba/STA/Vlada RS Flickr]
