Vprašanje, ali je zavest razširjena po vsem vesolju ali pa je omejena le na živa bitja z dovolj razvitimi možgani, že desetletja buri znanstveno in filozofsko javnost. Čeprav se morda sliši kot tema iz znanstvene fantastike, gre za resno raziskovalno področje, kjer dokončnega odgovora za zdaj ni.
Zanesljivo pa velja eno: znanost danes ne more dokazati, da je zavest lastnost vse snovi. Prav tako ne more povsem izključiti možnosti, da se v zelo osnovni obliki pojavlja tudi zunaj človeškega uma.
V sodobni nevroznanosti prevladuje stališče, da je zavest neposredno povezana z delovanjem možganov. Po tem pogledu zavest ni nekaj, kar obstaja samo zase, temveč je posledica izjemno zapletenih procesov v živčnih mrežah.
Raziskave kažejo, da so za zavestno zaznavanje pomembne povratne povezave med različnimi deli možganov, usklajeno delovanje več regij hkrati in stalna izmenjava informacij. Brez takšne kompleksnosti ni subjektivne izkušnje, temveč le osnovni odzivi na dražljaje.
To pomeni, da predmeti, rastline in enostavni stroji po tem razumevanju nimajo zavesti. Zavest je vezana na dovolj razvite biološke sisteme, pri čemer se ne pojavi nenadoma, ampak postopno, z večjo stopnjo organizacije živčnega sistema.
Teorija, ki pravi: nekaj zavesti je v vsem
Povsem drugačen pogled ponuja panpsihizem, filozofska smer, ki trdi, da ima vsaka osnovna enota realnosti neko obliko notranjega doživljanja. Ne v smislu misli ali čustev, temveč kot zelo primitivno iskrico izkustva.
Zagovorniki te ideje menijo, da je tako lažje razložiti, kako lahko iz povsem nežive snovi sploh nastane zavest. Če v osnovi ne obstaja nič, kar bi bilo vsaj deloma izkustveno, potem je prehod do človeške zavesti težko pojasniti brez velikih teoretičnih preskokov.
Kritiki pa opozarjajo, da za takšno domnevo ni neposrednih dokazov in da se s tem pojavi nov problem: kako se nešteto drobnih “koščkov” izkustva združi v enotno zavest posameznika.
Kje je meja med zavestjo in avtomatizmom
V zadnjih letih se je razprava dodatno okrepila zaradi hitrega razvoja umetne inteligence. Algoritmi danes že pišejo besedila, prepoznavajo obraze in se učijo iz izkušenj, a večina raziskovalcev se strinja, da to še ne pomeni zavesti.
Nekatere teorije skušajo zavest povezati s količino in povezanostjo informacij v sistemu. Po tem pristopu je pomembno, da deli sistema ne delujejo ločeno, temveč kot celota, kjer stanje enega dela vpliva na vse druge. Takšni sistemi bi lahko imeli določeno stopnjo notranjega doživljanja, čeprav ne nujno v obliki, kot jo poznamo pri ljudeh.
To odpira tudi vprašanja o zavesti pri živalih, kjer je dokazov o čutenju, zaznavanju bolečine in celo osnovnih oblikah samozavedanja vse več.
Težki problem, ki ga znanost še ni rešila
Kljub napredku ostaja osrednje vprašanje: zakaj ob določenih možganskih procesih sploh pride do subjektivne izkušnje. Zakaj električni in kemični signali v živčnih celicah ne potekajo “v temi”, temveč jih spremlja občutek, da nekaj doživljamo.
Ta razkorak med fizikalnim opisom možganov in notranjo izkušnjo imenujejo »težki problem zavesti« in prav zaradi njega se razprave o univerzalni zavesti še vedno vračajo v ospredje znanstvenih in filozofskih razprav.
Na podlagi trenutnih podatkov ni mogoče trditi, da je zavest povsod. Prav tako pa ni več samoumevno, da je omejena izključno na človeka. Najbolj razširjeno strokovno stališče je, da je zavest povezana s stopnjo kompleksnosti in organizacije sistema ter da se pojavlja v različnih stopnjah, ne kot preprosta lastnost, ki jo nekaj ima ali pa je nima.
Vprašanje o tem, kje se zavest začne in kje se konča, tako ostaja eno osrednjih odprtih vprašanj sodobne znanosti — in hkrati eno tistih, ki se neposredno dotikajo tudi razumevanja človeka samega.
