Ko otroci začnejo odraščati, se začne tkati mreža prvih odnosov, skrivnih šepetanj med odmori in spontanih smehov na igrišču. A včasih ta mreža pri kakšnem otroku preprosto ne steče. Če ste se znašli v situaciji, ko vas skrbi, da vaš otrok nima prijateljev, najprej globoko zadihajte. To ni redkost, še manj pa razlog za paniko. Občutki osamljenosti so del odraščanja, vi pa lahko ob tem odigrate pomembno, mirno in ljubečo vlogo.
Najprej poskusite razumeti, zakaj se vaš otrok umika ali ostaja sam. Ni nujno, da gre za resno težavo. Nekateri otroci so preprosto bolj introvertirani, previdni ali čakajo na okolje, v katerem se počutijo dovolj varne, da se odprejo. Pogovor z otrokom naj bo nežen, brez zasliševanja in predvsem brez občutka, da je z njim kaj narobe.
Poskusite s preprostim vprašanjem: “Kako se počutiš v šoli?” ali “S kom najraje preživljaš čas?” Če dobite kratke odgovore, je to povsem normalno. Otroci pogosto potrebujejo čas, da ubesedijo svoje občutke. Zelo pomembno je, da jim sporočate, da ste na njihovi strani, ne da iščete ‘krivca’.
Spodbujanje socialnih veščin, ne pritiskanje
Če opazite, da se otrok težje povezuje, ga lahko nežno spodbujate k razvoju socialnih veščin, vendar brez pritiska. Pomagajte mu vaditi drobne, a pomembne korake: kako pristopiti do vrstnika, kako zastaviti vprašanje, kako sprejeti povabilo ali ga ponuditi.
Mnogi otroci ne vedo, kako začeti interakcijo, ne zato, ker ne bi želeli prijateljev, temveč zato, ker jim manjka samozavesti ali vaje. S pomočjo igranja vlog doma lahko te situacije postanejo manj zastrašujoče. Vi ste njihovo varno vadbišče.
Pomembno je, da poudarite, da je v redu biti drugačen in da prijateljstvo ne pomeni kopiranja drugih, temveč iskanje tistih, ki cenijo otrokove edinstvene lastnosti. Učite jih, da je pristnost veliko bolj privlačna kot prilagajanje, ki ga ne čutijo.
Izbiranje pravih okolij za nova poznanstva
Otroci, ki se v šoli težko povezujejo, pogosto zažarijo v drugih okoljih. Razmislite o dejavnostih, kjer lahko izrazijo svoje talente ali interese – šport, glasba, likovna umetnost, taborniki, ples, robotika, karkoli jim je blizu. V takih skupinah imajo skupno izhodišče, kar močno olajša začetek pogovora.
Zelo učinkovito je tudi organiziranje igrivih srečanj doma. Povabite enega otroka naenkrat – manjša skupina pomeni manj pritiska. V domačem okolju se vaš otrok počuti varneje, kar lahko omogoči, da njegov pravi značaj pride na plano.
Če vidite, da otrok še ni pripravljen na nova druženja, ga ne silite. Nekateri otroci potrebujejo dlje, da se odprejo. Vaša naloga je ustvariti priložnost, ne pa sovoznika potisniti iz vozila.
Kdaj poiskati pomoč strokovnjakov?
Če se otrok dalj časa počuti osamljen, če opažate nizek nivo samozavesti, odpor do šole ali težke čustvene izbruhe, je smiselno poiskati pogovor s šolskim svetovalcem ali psihologom. Nič ni narobe z dodatno podporo – otrokom lahko pomaga razumeti sebe in razviti zdrave odnose.
Pomembno je, da se o tem pogovarjate mirno in razumevajoče. Otroku sporočite, da strokovnjak ni kazen, ampak oseba, ki zna pomagati in poslušati drugače kot starši ali učitelji.
Otroci, ki doma čutijo sprejetost, razumevanje in toplino, lažje gradijo samozavest in sčasoma tudi prijateljstva. Vaša vloga ni, da jim uredite družbo, temveč da ste varno pristanišče, kamor se lahko vračajo, ko se svet na igrišču zdi preglasen ali previsok.
Če jim daste občutek, da so dovolj taki, kot so, bodo svojo »dovoljnost« odnesli tudi med vrstnike – in tam največkrat najprej vzniknejo prava prijateljstva.
Foto: Freepik
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
