Intervju predsednika vlade Roberta Goloba za tednik Mladina ni še en novoletni pogovor, temveč deluje bolj kot politična programska izjava pred marčevskimi volitvami. V njem premier ponudi celovit narativ svojega mandata: vlada naj bi Slovenijo vodila skozi zaporedje kriz, okrepila javne sisteme, stabilizirala javne finance, izboljšala stanje v družbi in s pogumnimi zunanjepolitičnimi odločitvami utrdila njen mednarodni položaj. Rdeča nit intervjuja je jasna: kljub zahtevnim razmeram naj bi bila bilanca pozitivna, smer pravilna, alternativa pa nevarna.
Toda prav tu se začne težava. Intervju je zgrajen skoraj izključno iz vrednostnih sodb, političnih ocen in samozadostnih zaključkov, ki so predstavljeni kot dejstva, brez jasnih meril, primerjav ali preverljive bilance. „Normalna država“, „več, kot je bilo pričakovati“, „krepitev javnega zdravstva“, „sistemski ukrepi“, „finančna stabilnost“ in „premik realnosti na boljše“ so pojmi, ki v intervjuju delujejo kot dokončne ugotovitve, ne pa kot trditve, ki bi prestale resno analitično presojo.
Resen novinarski in analitični pristop se tu ne more ustaviti pri všečni retoriki. Vsaka vlada, še posebej v času kriz, si lahko lasti zasluge za stabilnost, če zanemari primerjave, dolgoročne učinke in stroške neukrepanja. A prav ekonomija in politična praksa učita, da stabilnost brez reform ni uspeh, temveč odloženo tveganje, in da politični pogum brez meril pogosto pomeni zgolj odsotnost odgovornosti.
V nadaljevanju zato ne gre za ideološko polemiko, temveč za preprosto vprašanje: ali izjave predsednika vlade zdržijo preverbo s podatki, primerjavami in institucionalnimi dejstvi. Ne z vidika simpatij ali antipatij, temveč z vidika meril, po katerih se v demokraciji presoja oblast. Ko se politična ocena predstavi kot dejstvo, je naloga novinarstva, da jo razstavi. Ne zato, da bi rušilo, temveč zato, da bi razjasnilo.
In prav to sledi.
“Normalna država” kot politična etiketa brez podlage
Predsednik vlade Golob v pogovoru za tednik Mladina: „Ključni cilj marčevskih volitev je en sam: prepričati dovolj volivk in volivcev, da pridejo na volitve in glasujejo za to, da leva sredina nadaljuje delo. Če želimo še naprej živeti v normalni državi, je ključno, da desni populizem ne prevzame ponovno oblasti.“
Zakaj je trditev problematična: Premier v tej izjavi ne navaja nobenega merljivega kazalnika, po katerem bi bilo mogoče presojati, ali Slovenija danes živi v „normalni državi“, niti ne pojasni, kaj naj bi ta pojem sploh pomenil. Gre za politično diskvalifikacijo konkurence, ne pa za presojo stanja demokracije, institucij ali družbenega zaupanja.
Če se opremo na mednarodne kazalnike, se slika ne ujema z optimistično retoriko. Po indeksu demokracije Economist Intelligence Unit Slovenija tudi po letu 2022 ostaja uvrščena med t. i. „demokracije z napakami“, brez vidnega preboja v kakovosti demokratičnih procesov, politične kulture ali delovanja institucij. Ocene v zadnjih letih kažejo predvsem stagnacijo, ne pa jasnega izboljšanja, ki bi podprlo tezo o „premiku v normalnost“.
Tudi druge primerjalne analize kažejo, da se zaupanje v politiko in institucije ni bistveno izboljšalo. Podatki Eurobarometra kažejo, da zaupanje v vlado, parlament in politične stranke v Sloveniji ostaja nizko v primerjavi z evropskim povprečjem, politična polarizacija pa izrazita.
Namesto podatkov o večji učinkovitosti, višjem zaupanju ali močnejših institucijah premier ponuja vrednostno sodbo, po kateri je normalnost države odvisna izključno od tega, kdo je na oblasti. Takšna logika ni empirični argument, temveč retorični pritisk na volivce, ki temelji na politični interpretaciji, ne na preverljivih dejstvih.
Kje smo podatke našli:
– Economist Intelligence Unit: Democracy Index (klasifikacija Slovenije po letu 2022)
– Eurobarometer: zaupanje v vlado, parlament in politične stranke
– primerjalna poročila o stanju demokracije v EU
Krize kot univerzalni izgovor za povprečne rezultate
Premier Golob o mandatu v pogovoru za tednik Mladina: „Glede na situacijo, v kateri smo nastopili mandat, z vrsto kriz, ki so večinoma prihajale iz tujine – energetska kriza, inflacija, carinska vojna – skupaj s katastrofalnimi poplavami, sem prepričan, da smo uresničili več, kot je bilo objektivno pričakovati.“
Zakaj je trditev problematična: Krize, na katere se sklicuje predsednik vlade, niso bile slovenska posebnost, temveč skupna realnost celotne Evropske unije. Prav zato bi morali rezultate presojati primerjalno, ne zgolj na podlagi notranje politične ocene. Tovrstne primerjave pa ne potrjujejo teze o nadpovprečni uspešnosti.
Napovedi Evropske komisije in Urada za makroekonomske analize in razvoj kažejo, da je bila gospodarska rast Slovenije v obdobju 2023–2025 zmerna, z jasnimi znaki upočasnjevanja. Projekcije za leto 2025 se gibljejo okoli 1 odstotka ali nižje, kar Slovenijo umešča v okvir evropskega povprečja, ne pa med nadpovprečno uspešne države. To ne potrjuje trditve, da bi vlada v krizah dosegla več od objektivno pričakovanega.
Pomemben del blaženja energetske draginje in inflacijskih pritiskov ni bil rezultat nacionalnih reform, temveč skupnih evropskih mehanizmov, vključno z regulativnimi ukrepi na ravni EU in denarno politiko Evropske centralne banke. Nacionalni manevrski prostor je bil pri tem omejen, strukturnih reform, ki bi dolgoročno okrepile odpornost gospodarstva, pa vlada v tem obdobju ni izvedla.
Sklicevanje na krize tako deluje predvsem kot razlaga za znižana merila uspešnosti, ne pa kot dokaz, da so bili doseženi rezultati nad pričakovanji.
Kje smo podatke našli:
– Evropska komisija: gospodarske napovedi za države članice
– UMAR: napovedi in analize gospodarskih gibanj
– ECB: poročila o inflaciji in denarni politiki
Zdravstvo – absolutne številke kot dimna zavesa
Premier Golob o zdravstvu: „V Sloveniji imamo več kot 7000 zaposlenih zdravnic in zdravnikov in število vsako leto naraste. A vsakič, ko pride do kakšnega posameznega odhoda, se takoj pojavijo napovedi zloma sistema. Dejstvo je, da vlada ves čas jasno poudarja: krepimo javni zdravstveni sistem.“
Zakaj je trditev problematična: Navajanje skupnega števila zaposlenih zdravnikov je nepopoln kazalnik, ki sam po sebi ne omogoča presoje delovanja zdravstvenega sistema. Ključni kazalniki učinkovitosti javnega zdravstva so dostopnost storitev, čakalne dobe, razporeditev kadra po specialnostih in obremenjenost zdravstvenih timov, ne zgolj absolutno število zaposlenih.
Javno dostopni podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo, da se čakalne dobe za številne zdravstvene storitve niso sistemsko skrajšale, pri posameznih programih pa so ostale dolge ali se celo podaljšujejo. Pomanjkanje določenih specialistov ostaja strukturni problem, zlasti v primarnem zdravstvu in na nekaterih specialističnih področjih.
Rast števila zaposlenih zdravnikov zato ne pomeni nujno izboljšanja dostopa za paciente. Brez sprememb v organizaciji dela, upravljanju zavodov in razporejanju kadrov lahko pomeni predvsem višje stroške sistema, ne pa več opravljenih storitev. Vladna politika se je v tem obdobju osredotočala predvsem na omejevanje dela zunaj javnega sistema, kar samo po sebi ne povečuje razpoložljivosti zdravstvenih storitev, temveč prerazporeja obstoječe pomanjkanje.
Izjava o „krepitvi javnega zdravstva“ tako ostaja politična ocena, ki ni neposredno podprta z merljivimi izboljšavami za paciente.
Kje smo podatke našli:
– NIJZ: poročila o čakalnih dobah in dostopnosti zdravstvenih storitev
– ZZZS: letna poročila in podatki o obremenitvah sistema
– javno dostopne analize zdravstvenih institucij in strokovnih združenj
Ustavno sodišče – politična interpretacija sodne presoje
Predsednik vlade Golob je v pogovoru za tednik Mladina dejal tudi: „Ustavno sodišče je opravilo zelo zahtevno tehtanje med svobodo dela in cilji, za katere se zavzema vlada, to je krepitev javnega zdravstva. Njegovo presojo spoštujem in ji v celoti zaupam. Sodišče je v pomembnem delu odločbe izrazilo razumevanje vladnih stališč in glede določenih prepovedi tudi ni ugotovilo neustavnosti.“
Zakaj je trditev problematična: Izjava predsednika vlade daje vtis, da je Ustavno sodišče vsebinsko pritrdilo vladni politiki. Takšna razlaga je poenostavljena in selektivna. Ustavno sodišče namreč ni presojalo političnih ciljev vlade, temveč ustavnost konkretnih zakonskih določb in posegov v temeljne pravice, zlasti v svobodo dela in gospodarsko pobudo.
Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je sodišče posamezne ukrepe presojalo različno: nekatere je dopustilo, pri drugih pa opozorilo na pomanjkljivo utemeljitev, nesorazmernost ali potrebo po dodatnih pojasnilih zakonodajalca. Dejstvo, da sodišče v vseh točkah ni ugotovilo neustavnosti, še ne pomeni, da je potrdilo vladni pristop kot celoto ali da je „razumelo“ njegove politične cilje.
Predstaviti sodno presojo kot vsebinsko potrditev vladne politike pomeni politično interpretacijo sodne odločbe, ne pa njen korekten povzetek. Vloga Ustavnega sodišča ni potrjevanje ali zavračanje političnih usmeritev, temveč varovanje ustavnih pravic in nadzor nad posegi izvršilne in zakonodajne oblasti.
Izjava predsednika vlade zato presega dejanski domet sodne odločbe in ustvarja vtis širše legitimacije vladnih ukrepov, ki iz samega izreka in obrazložitve odločbe ne izhaja neposredno.
Kje smo podatke našli:
– odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (izrek in obrazložitev)
– javno dostopne pravne analize odločb
– Ustava Republike Slovenije (svoboda dela, načelo sorazmernosti)
Gospodarstvo – “sistemski ukrepi”, ki to niso
Premier Golob o sodelovanju z gospodarstvom: „Seveda ima gospodarstvo izzive. O njih smo se med mandatom dosti pogovarjali. Vedno smo se odzivali hitro in vsako leto smo sprejeli vsaj en sistemski ukrep, s katerim smo gospodarstvu pomagali. Trenutno pa kar tri: prvi je subvencioniranje čakanja na delo, drugi je udeležba delavcev pri dobičku, tretji je zakon o sofinanciranju stroškov za električno energijo za energetsko intenzivne panoge.“
Zakaj je trditev problematična: Ukrepi, ki jih predsednik vlade navaja kot “sistemske”, so po svoji naravi interventni ali parcialni, ne pa strukturni. Subvencioniranje čakanja na delo je tipičen krizni ukrep, namenjen blaženju kratkoročnih šokov na trgu dela, ne dolgoročnemu izboljšanju konkurenčnosti ali produktivnosti. Enako velja za sofinanciranje stroškov električne energije, ki je odgovor na zunanje cenovne pritiske, ne pa trajna ureditev energetskih stroškov za gospodarstvo.
Udeležba delavcev pri dobičku je legitimen instrument na ravni posameznih podjetij, vendar nima sistemskega učinka na širše poslovno okolje. Ne naslavlja ključnih razvojnih ovir, s katerimi se sooča slovensko gospodarstvo, kot so visoka obremenitev dela, zapleten davčni sistem, administrativne ovire in nizka rast produktivnosti.
Mednarodne primerjalne analize OECD in Evropske komisije Slovenijo še naprej uvrščajo med države z nadpovprečnimi stroški dela in omejeno konkurenčnostjo poslovnega okolja. Ti kazalniki se v času aktualne vlade niso bistveno izboljšali, kar kaže, da zatrjevani »sistemski ukrepi« niso imeli strukturnega učinka.
Hitro odzivanje države v kriznih razmerah samo po sebi ni sporno, vendar hitri odzivi brez reform pomenijo predvsem vzdrževanje obstoječega stanja z javnimi sredstvi, ne pa ustvarjanje pogojev za dolgoročni razvoj. Izjava o sistemski pomoči gospodarstvu zato temelji na politični interpretaciji, ne na preverljivih spremembah v konkurenčnosti ali produktivnosti.
Kje smo podatke našli:
– OECD: Economic Surveys in Taxing Wages (obremenitev dela, konkurenčnost)
– Evropska komisija: poročila o poslovnem okolju in produktivnosti
– UMAR: analize produktivnosti in stroškov dela v Sloveniji
Božičnica – ideološka razlaga ekonomskega problema
Premier o “božičnici”: „Na temo božičnice smo si s predstavniki gospodarstva želeli dialog. Do tega dialoga ni nikoli prišlo, ker se niso udeleževali pogajanj. Kljub temu smo jim šli naproti in dali na mizo predlog, da bi se za podjetja, ki imajo objektivne težave, božičnica letos izplačala v višini 160 evrov, ne pa 638 evrov. (…) Ne gre za višino stroška, temveč nasprotujejo že sami ideji, da je božičnica pravica delavcev.“
Zakaj je trditev problematična: Izjava predsednika vlade ekonomsko razpravo preusmeri v ideološki okvir, s čimer poenostavi dejansko naravo “spora”. Nasprotovanje obvezni božičnici namreč ne pomeni nasprotovanja pravicam delavcev kot takim, temveč izraža pomisleke glede zakonsko predpisanega izplačila, ne glede na poslovni položaj posameznega podjetja.
Podatki o stroških dela in obremenitvi podjetij kažejo, da je Slovenija med državami z nadpovprečno davčno in prispevno obremenitvijo dela, zlasti v primerjavi z državami srednje in vzhodne Evrope. V takšnem okolju dodatna zakonska obveznost pomeni realen strošek, zlasti za mala in srednja podjetja z nizkimi maržami in omejeno likvidnostjo. Predlagana možnost znižane božičnice za podjetja v težavah tega dejstva ne izniči, saj temeljni princip obveznosti ostaja.
Trditev, da gospodarstvo nasprotuje „že sami ideji“, zato ne izhaja iz preverljivih ekonomskih analiz, temveč predstavlja politično interpretacijo motivov druge strani. Razprava o božičnici je v svojem bistvu vprašanje plačne politike, konkurenčnosti in produktivnosti, ki bi moralo temeljiti na dialogu in prostovoljnih dogovorih, ne na enostranskem zakonskem posegu.
S tem, ko premier razpravo uokviri kot moralni spor, se razprava odmakne od bistva: vprašanje obvezne božičnice ni primarno socialno, temveč makroekonomsko in konkurenčno vprašanje.
Kje smo podatke našli:
– OECD: Taxing Wages (primerjalna obremenitev dela)
– SURS: podatki o stroških dela in strukturi podjetij
– UMAR: analize konkurenčnosti in produktivnosti slovenskega gospodarstva
Javne finance – bonitetna stabilnost ni dokaz uspešne politike
Premier Robert Golob o finančni vzdržnosti:: „Slovenija je letos napredovala na vseh mednarodnih lestvicah, ki govorijo o makroekonomskem, fiskalnem ali gospodarskem položaju. (…) Mednarodne bonitetne hiše so kar soglasne v tem, da je Slovenija javno finančno stabilna država z dobrimi obeti. Naše ocene so najboljše doslej, to pa neposredno vpliva tudi na stroške zadolževanja.“
Zakaj je trditev problematična: Bonitetne ocene ne presojajo kakovosti ekonomske ali fiskalne politike, temveč predvsem sposobnost države za redno in pravočasno odplačevanje dolga. Stabilna ali izboljšana bonitetna ocena zato sama po sebi ne pomeni, da so javne finance dolgoročno vzdržne ali da je bila politika vodenja javnih financ uspešna v strukturnem smislu.
Domače nadzorne institucije, zlasti Fiskalni svet in UMAR, že več časa opozarjajo na srednjeročna in dolgoročna tveganja, povezana s staranjem prebivalstva, naraščajočimi izdatki za zdravstvo in pokojnine ter odsotnostjo ključnih reform, ki bi te pritiske omejile. Trenutna stabilnost javnih financ temelji predvsem na visokih davčnih prilivih in ugodnih makroekonomskih razmerah iz preteklih let, ne pa na sistemskih spremembah.
Poleg tega izboljšanje ali ohranjanje bonitetnih ocen ni posebnost Slovenije. Večina držav evroobmočja z investicijsko bonitetno oceno je v istem obdobju ohranila stabilen bonitetni položaj, kar je v veliki meri posledica skupnega monetarnega okvira evra in vloge Evropske centralne banke. To pomeni, da gre za širši makrofinančni kontekst, ne za specifičen dosežek aktualne vlade.
Trditev o „najboljših ocenah doslej“ je zato predvsem politična interpretacija, ki ne upošteva opozoril domačih institucij in dolgoročnih projekcij. Brez reform pokojninskega sistema, brez celovite ureditve zdravstvenega financiranja in brez razbremenitve dela ostajajo javne finance navidezno stabilne, a dolgoročno izpostavljene tveganjem.
Kje smo podatke našli:
– Fiskalni svet RS: ocene in opozorila o vzdržnosti javnih financ
– UMAR: projekcije javnofinančnih gibanj in dolgoročni demografski vplivi
– Evropska komisija: srednjeročne in dolgoročne fiskalne projekcije
– metodologije bonitetnih agencij (ocenjevanje državnega dolga)
Palestina in “boljša realnost” – trditve brez preverljive bilance
Premier o Palestini in “stanju družbe”: „Ena od stvari, ki nam jih v primeru priznanja Palestine nihče ne more očitati, je pomanjkanje poguma. Zaradi svoje jasne drže in politike v mednarodni javnosti nismo imeli neposrednih težav, prej nasprotno.“
„Kljub sorazmerno težkim razmeram smo realnost premaknili na boljše. Imamo načrte, kako naprej, kako ostati na tej poti.“
Zakaj je trditev problematična: Izjava o priznanju Palestine temelji na oceni, da Slovenija zaradi te odločitve ni imela „neposrednih težav“, vendar za takšno trditev ni navedenih meril ali javno dostopnih analiz, ki bi tak sklep omogočale. Zunanjepolitične odločitve se praviloma ne odražajo v obliki takojšnjih ali enoznačnih posledic, temveč posredno in z zamikom, zato brez dokumentirane presoje učinkov ostaja ocena o „odsotnosti težav“ politična interpretacija, ne preverljivo dejstvo.
Enako velja za trditev, da je vlada „realnost premaknila na boljše“. Tudi v tem primeru niso navedeni kazalniki, po katerih bi bilo mogoče presojati izboljšanje stanja v družbi. Če se opremo na primerjalne podatke o zaupanju v institucije, ti ne kažejo jasnega izboljšanja. Podatki Eurobarometra kažejo, da zaupanje v nacionalno vlado in politične institucije v Sloveniji ostaja nizko v primerjavi z evropskim povprečjem, politična razklanost pa izrazita.
Namesto sklicevanja na merljive spremembe v zaupanju, družbeni koheziji ali institucionalni stabilnosti premier ponuja vrednostno sodbo o pogumu in splošnem izboljšanju realnosti. Takšna argumentacija ni podprta z empiričnimi kazalniki, temveč temelji na politični presoji, ki je predstavljena kot dejstvo.
Kje smo podatke našli:
– Eurobarometer: zaupanje v nacionalno vlado in institucije
– primerjalna poročila o zaupanju in družbeni koheziji v EU
– javno dostopne zunanjepolitične analize (odsotnost celovitih ex-post ocen učinkov priznanja Palestine)
