Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko in varnost Kaja Kallas je opozorila, da se mora Evropska unija pripraviti na dolgoročne spremembe v globalnem varnostnem okolju in prevzeti več odgovornosti za lastno obrambo. Po njenih besedah Evropa ne more več računati, da bodo ključne varnostne odločitve in zmogljivosti trajno zagotavljale zunanje sile.
Na konferenci Evropske obrambne agencije je dejala, da se mednarodni red, kot se je oblikoval po 2. svetovni vojni, sooča z resnimi pritiski, pri čemer se zmanjšuje vpliv pravil, institucij in zavezništev, ki so doslej zagotavljali stabilnost. Opozorila je na nevarnost vračanja k logiki, da države uveljavljajo interese predvsem z močjo in pritiskom.
Po oceni Kallas se Evropa hkrati sooča z več dolgoročnimi tveganji. Rusijo je označila kot neposredno varnostno grožnjo, Kitajsko kot strateški izziv, razmere na Bližnjem vzhodu pa kot nepredvidljive. Takšno okolje po njenem mnenju zahteva, da se evropske države hitreje in bolj usklajeno odzovejo na spremembe v ravnotežju moči.
Ob tem je poudarila, da velike sile v zgodovini niso preživele, če so varnost prepustile drugim. Po njenem prepričanju to velja tudi za Evropsko unijo, ki mora razvijati lastne obrambne zmogljivosti in zmanjšati odvisnost od zunanjih dobaviteljev vojaške opreme.
Odnosi z ZDA: partnerstvo ostaja, težišče se spreminja
Kallas je poudarila, da ZDA ostajajo ključna zaveznica Evrope, vendar se strateške prioritete Washingtona postopoma širijo tudi izven evropskega prostora. To po njenih besedah pomeni, da mora EU sama zagotoviti večji del bremena pri obrambi svojega ozemlja.
Dejala je, da gre za dolgoročnejši trend, ki ni vezan le na trenutno ameriško administracijo, temveč se kaže že več let. Zato po njenem mnenju ne gre za prehodno fazo, temveč za spremembo, ki zahteva trajen odgovor evropskih držav.
Grenlandija kot opozorilo, ne izjema
Kot primer napetosti v odnosih je omenila tudi nedavni spor, povezan z Grenlandijo, ko so napovedi ukrepov iz Washingtona proti Danski povzročile nelagodje med evropskimi zaveznicami. Čeprav se je spor umiril z okvirnim dogovorom o varnostnem sodelovanju na Arktiki, je po njenem mnenju razkril, kako hitro se lahko strateški interesi razhajajo tudi med partnerji.
Po njenih besedah bi morala EU takšne primere razumeti kot opozorilo, da mora imeti lastne varnostne in obrambne mehanizme, ne glede na zavezništva.
Pospeševanje evropskih obrambnih zmogljivosti
Evropska unija je v zadnjih mesecih sprejela več finančnih in industrijskih programov za povečanje obrambnih izdatkov, krepitev proizvodnje orožja in večjo povezljivost vojaških sistemov med državami članicami. Cilj je, da bi do leta 2030 dosegli raven pripravljenosti, ki bi omogočala učinkovito odvračanje morebitnih groženj.
Kallas je države članice pozvala, naj te pobude obravnavajo kot strateško nujnost in ne kot začasne ukrepe, vezane na posamezne krize.
Glede Nata je poudarila, da ostaja temelj kolektivnega odvračanja, vendar mora zavezništvo ob spremenjenih razmerah postati bolj uravnoteženo, z večjim prispevkom evropskih članic. Po njenem mnenju mora EU okrepiti sodelovanje z Natom, hkrati pa razvijati lastne zmogljivosti, ki bodo dopolnjevale zavezništvo.
Ob tem je dejala, da bo prihodnja moč Nata v veliki meri odvisna tudi od tega, koliko bo Evropa sposobna samostojno zagotoviti varnost na svojem ozemlju.
