Kdo v resnici vodi EU? Odgovor ponuja industrijski vrh v Antwerpnu

Letno industrijsko srečanje v Antwerpnu, ki bo potekalo danes, bo letos potekalo v povsem drugačnem političnem ozračju kot v preteklih letih. Tokratni dogodek namreč ne bo le zbor vodilnih predstavnikov evropske težke industrije, temveč tudi jasen signal o premiku razmerij moči znotraj Evropske unije – predvsem v odnosu do podnebne in industrijske politike.

V središču pozornosti bo dejstvo, da se bodo industrijskim voditeljem prvič pridružili najvišji politični predstavniki Unije in njenih ključnih držav: nemški kancler Friedrich Merz, francoski predsednik Emmanuel Macron in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Njihova udeležba poudarja, da se je dialog med politiko in industrijo v zadnjih letih bistveno spremenil – in da se razprava o konkurenčnosti vse bolj odmika od izhodišč Zelenega dogovora.

Industrijski vrh v Antwerpnu je nastal pred dvema letoma, ko so se vodilni menedžerji evropskih kemičnih, energetskih in avtomobilskih podjetij prvič organizirano zbrali z namenom, da bi se zoperstavili svežnju podnebne zakonodaje EU. Takrat je bil dogodek skoraj obroben, umeščen v pristaniški del mesta, brez večje politične pozornosti. Letos pa se bo več kot 450 udeležencev zbralo v osrednji mestni borzi, ob prisotnosti političnega vrha Unije.

Predstavniki industrije poudarjajo, da bo letošnje srečanje po obsegu in vplivu preseglo prejšnja. Po besedah Piotra Pogorzelskega iz združenja papirne industrije Cepi gre za dogodek, ki bo drugačen in pomembnejši od vseh dosedanjih. Takšno oceno potrjujejo tudi izjave belgijskega premierja Barta De Weverja, ki je vpliv evropske industrije slikovito primerjal z božjo močjo ter vodilne v industriji pozval, naj politiki jasno povedo, kaj po njihovem mnenju ovira konkurenčnost Evrope.

Industrijski pritisk in politični premik v Bruslju

Industrijski krogi so že leta 2024 oblikovali tako imenovano Antwerpensko deklaracijo, v kateri so predstavili deset ključnih zahtev. Med njimi so pospešena deregulacija, združevanje in odprava več zakonodajnih aktov hkrati ter večja finančna podpora industriji. V zadnjem letu so se te zahteve začele vse bolj uresničevati, kar po mnenju kritikov odpira vprašanje, koliko manevrskega prostora sploh še ostaja za javni interes.

Kot opozarjajo analitiki, ko vlade industrijo neposredno sprašujejo, kaj potrebuje, običajno dobijo seznam želja, usmerjen predvsem v povečanje dobičkov. Na to tveganje je opozoril tudi Sebastian Mang iz fundacije New Economics Foundation, ki meni, da se težišče odločanja nevarno odmika od širših družbenih ciljev.

Srečanje v Antwerpnu poteka v času zaostrenih gospodarskih razmer. Visoke cene energije, ameriške carine in vse ostrejša konkurenca kitajskih proizvajalcev dodatno pritiskajo na evropsko industrijo, zlasti v energetsko intenzivnih panogah. Po navedbah Euractiva bo dogodek služil tudi kot uvod v četrtkovo neformalno srečanje voditeljev EU o gospodarstvu, pri čemer so bili industrijski prispevki že vključeni v pripravo razprav.

Industrija bo na srečanju znova zahtevala nadaljevanje deregulacije, več javnih sredstev ter prilagoditev podnebnih pravil, za katera trdi, da zmanjšujejo konkurenčnost. Okoljske organizacije in sindikati pa opozarjajo, da se tehtnica nagiba predaleč. Aktivisti so v začetku tedna že protestno blokirali vhod v sedež združenja kemične industrije v Bruslju in opozorili na vpliv industrije na okolje.

Kritiki poudarjajo tudi strukturne težave evropske industrije, zlasti v kemijskem sektorju. Velik del infrastrukture izvira iz obdobja po drugi svetovni vojni in je danes tehnološko zastarel. Zapiranje obratov se pospešuje, novih naložb pa je malo, zlasti v petrokemiji. Po mnenju nekaterih poslancev bi morala javna sredstva podpirati predvsem prehod v sodobnejšo, nizkoogljično proizvodnjo, ne pa ohranjanje zastarelih modelov.

Sindikati ob tem opozarjajo, da deregulacija sama po sebi ne more zagotoviti konkurenčnosti. Po njihovem mnenju so ključni dejavniki vlaganje v delavce, kakovostna delovna mesta in dolgoročne naložbe, brez katerih Evropa ne bo mogla ohraniti svojega gospodarskega položaja.