Rojstvo otroka je za večino parov ena največjih življenjskih prelomnic. V ospredje stopijo skrb, odgovornost in prilagajanje, partnerstvo pa se skoraj neopazno umakne v ozadje. Otrok postane središče vsega – urnikov, pogovorov, čustev in prioritet. Ta premik je naraven, a hkrati lahko za odnos med partnerjema pomeni resen preizkus.
V prvih mesecih in letih po rojstvu otroka se večina energije usmeri v preživetje vsakdana. Spanje, hranjenje, služba in logistika zapolnijo prostor, kjer je bil prej odnos. Pogovori se zožijo na organizacijo, nežnost se pogosto zamenja z utrujenostjo, intimnost pa postane redka ali načrtovana.
Veliko parov ob tem misli, da gre za začasno fazo. A ko otrok dlje časa ostaja edina skupna tema, se lahko partnerstvo začne razgrajevati. Ne zaradi pomanjkanja ljubezni, temveč zaradi pomanjkanja pozornosti.
Otrok kot vez in kot razdalja
Otrok lahko partnerja poveže, hkrati pa med njiju postavi razdaljo. Ko eden od partnerjev prevzame večino skrbi, se pogosto pojavita neravnovesje in tiho nezadovoljstvo. Drugi se lahko počuti izrinjenega ali odvečnega, prvi pa preobremenjenega in nerazumljenega.
V takšnih okoliščinah se začnejo kopičiti zamere. Neizrečene, potisnjene na stran v imenu otroka, a dolgoročno zelo vplivne. Partnerstvo se začne dojemati kot funkcionalna enota, ne več kot čustveni odnos.
Ko vloga starša zasenči vlogo partnerja
Mnogi starši se v starševstvo potopijo tako globoko, da pozabijo na svojo partnersko identiteto. Vse odločitve se sprejemajo skozi prizmo otroka, pogosto brez vprašanja, kaj to pomeni za odnos. Partnerja se začneta dojemati predvsem kot sodelavca pri vzgoji.
To je še posebej izrazito pri parih, kjer je otrok dolgo pričakovan ali kjer starševstvo postane osrednji življenjski projekt. Otrok nehote prevzame vlogo, ki mu ne pripada – postane čustveno središče odnosa odraslih.
Posledice za otroka
Paradoksalno je, da pretirano osredotočanje na otroka pogosto ni v njegovo korist. Otroci ne potrebujejo staršev, ki se popolnoma razgradijo kot par, temveč stabilno okolje, kjer vidijo spoštljiv, povezan odnos med odraslima.
Ko partnerstvo razpada ali je čustveno prazno, otrok to zazna. Ne glede na trud, da bi ga zaščitili, se napetosti, tišina ali pasivna oddaljenost prenašajo v družinsko vzdušje. Otrok lahko postane bolj nemiren, tesnoben ali prevzame vlogo posrednika.
Zakaj se o tem redko govori
O tej temi se redko odkrito govori, ker jo spremlja občutek krivde. Starši se bojijo priznati, da jim otrok ni prinesel le sreče, temveč tudi izgubo – časa, bližine in spontanosti v odnosu. Družbeni pritisk idealiziranega starševstva dodatno utiša te dvome.
Partnerja pogosto mislita, da sta edina s to izkušnjo, čeprav gre za zelo razširjen pojav. Molk pa težave le poglablja.
Kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu
Ohranjanje odnosa ne pomeni zanemarjanja otroka. Pomeni priznanje, da partnerstvo potrebuje nego, tako kot otrok. To vključuje:
- zavestno ustvarjanje časa za pogovor, ki ni povezan z otrokom,
- delitev odgovornosti, ne le nalog,
- sprejemanje, da se odnos spreminja, a ne izgine,
- dovoljenje, da partner ostaja partner, ne le starš.
Pomembno je tudi, da otrok ne postane edini vir smisla ali potrditve. Takšna dinamika je za odrasle izčrpavajoča, za otroka pa obremenjujoča.
Družina ne temelji le na starševstvu, temveč na odnosu med odraslima. Ko je ta odnos stabilen, ima otrok varno osnovo za razvoj. Ko razpada, nobena količina pozornosti do otroka tega ne more nadomestiti.
Otrok ne potrebuje, da je središče vsega. Potrebuje odrasle, ki znajo ohraniti stik – tudi med seboj.
