Skupine mamic – bodisi v živo, v vrtčevskem okolju ali na družbenih omrežjih – se praviloma oblikujejo z namenom izmenjave izkušenj, podpore in občutka skupnosti v obdobju, ki je za številne starše čustveno in organizacijsko zahtevno. A praksa kaže, da se lahko takšni prostori hitro spremenijo v okolje, ki namesto razbremenitve prinaša dodatni pritisk, občutke krivde in medsebojno tekmovalnost.
Psihologi in družinski terapevti opozarjajo, da toksičnost v teh skupinah ni vedno očitna ali glasna. Pogosteje gre za subtilne vzorce vedenja, ki se sčasoma normalizirajo in postanejo del vsakdanje komunikacije.
Eden najpogostejših znakov nezdrave dinamike je stalno primerjanje otrok in starševskih praks. Razprave o tem, kateri otrok prej spi celo noč, kdo že hodi na interesne dejavnosti ali kdo ima bolj „urejeno“ prehrano, se pogosto predstavljajo kot izmenjava izkušenj. V resnici pa se takšni pogovori hitro sprevržejo v tiho tekmovanje.
Primerjanje pa ni omejeno le na razvojne mejnike otrok, temveč se razširi tudi na videz, telesno pripravljenost po porodu, delovno uspešnost ali „organiziranost“ družinskega življenja. V takšnem okolju se materinstvo začne vrednotiti skozi dosežke, ne pa skozi realne okoliščine posameznice.
Obsojanje odločitev in ena „prava“ pot
Drug pogost vzorec je moraliziranje osebnih odločitev. Izbire glede dojenja, uporabe adaptiranega mleka, cepljenja, vzgojnih pristopov ali vključitve otroka v vrtec se pogosto ne obravnavajo kot legitimne razlike, temveč kot pokazatelj „pravilnosti“ ali „neustreznosti“.
Komentarji so lahko neposredni, lahko pa tudi pasivno-agresivni, zaviti v šalo ali skrb. Kadar skupina implicitno priznava le en model starševstva, vse druge pa obravnava kot pomanjkljive, ne gre več za podporno okolje, temveč za normativni pritisk.
Hierarhija, klike in neizrečena pravila
V številnih skupinah se sčasoma oblikuje neformalna hierarhija. Ena ali dve osebi prevzameta vlogo mnenjskih vodij, katerih besede imajo večjo težo kot mnenja drugih. Njihovi pogledi postanejo referenčna točka, nasprotna stališča pa so pogosto utišana ali ignorirana.
Takšna struktura spodbuja prilagajanje in samocenzuro. Posameznice, ki ne delijo prevladujočih pogledov, se začnejo umikati iz razprav ali celo iz skupine, da bi se izognile konfliktom ali občutku izključenosti.
Govorice in kršenje zaupanja
Zaupanje je temelj vsake podporne skupnosti. Ko se osebne zgodbe, stiske ali informacije posameznih mamic začnejo prenašati naprej brez njihove vednosti ali soglasja, je to jasen znak toksičnega okolja. Govorice, opravljanje in komentiranje odsotnih članic razjedajo občutek varnosti in pogosto vodijo v previdnost, namesto odprtosti.
Posebej problematično je, kadar se težave posameznic uporabljajo kot opozorilni primeri ali kot način utrjevanja lastne moralne ali starševske superiornosti.
Čustvena manipulacija in normalizacija krivde
V toksičnih skupinah se pogosto pojavlja jezik, ki utrjuje sram in krivdo. Stavki, ki se začnejo z „prava mama bi…“, „če bi res mislila na otroka…“ ali „mi smo to vse zmogle…“, delujejo kot neviden pritisk, ki spodkopava samozavest.
Takšna komunikacija ne spodbuja rasti ali refleksije, temveč krepi občutek, da posameznica nenehno zaostaja za nekim idealom, ki ga je v praksi skoraj nemogoče doseči.
Ko telo in počutje postaneta signal
Pogosto najbolj zanesljiv pokazatelj toksičnosti ni vsebina pogovorov, temveč odziv posameznice nanje. Če se po srečanjih ali spletnih razpravah pojavljajo občutki tesnobe, izčrpanosti, manjvrednosti ali jeze, to ni naključje. Podporne skupine praviloma krepijo občutek povezanosti in olajšanja, ne pa notranjega pritiska.
Strokovnjaki poudarjajo, da je umik iz takšnega okolja legitimna oblika samozaščite. Skupina mamic ni nujno prostor, ki bi moral trajati ali ustrezati vsem. Vse več žensk se zato zavestno odloča za manjše, bolj neformalne kroge ali za individualne oblike podpore, ki temeljijo na spoštovanju različnosti in realnosti vsakdanjega življenja.
Prispevek je bil delno pripravljen s pomočjo umetne inteligence in uredniško obdelan.
