Domen Prevc je v Bischofshofnu potrdil tisto, kar je bilo jasno že večino turneje: letošnji Turnir štirih skakalnic je bil njegova zgodba. Ne zgodba čudežnega dečka, temveč skakalca, ki je skozi leta padcev, dvomov in izgubljenih sezon dozorel v tekmovalca, ki zna zmagovati tudi takrat, ko pritisk doseže vrhunec.
V sklepnem dejanju na skakalnici Paul-Außerleitner ni šlo za popoln večer. Skok dolg 138,5 metra mu ni prinesel dnevne zmage, ta je pripadla Avstrijcu Danielu Tschofenigu, vendar skupni razplet ni bil niti za trenutek vprašljiv. Prednost, ki jo je Prevc zgradil v prejšnjih treh postajah, je bila prevelika, razlika v točkah pa dovolj zgovorna, da je zlati orel zasluženo romal v slovenske roke.
Simbolika trenutka je bila močna. Na izteku skakalnice je stal tudi Peter Prevc, brat, ki je turnir osvojil desetletje prej. Prvič v zgodovini sta se tako dva brata vpisala med zmagovalce enega največjih tekmovanj v smučarskih skokih. A ta zmaga ni bila le družinski mejnik, temveč predvsem osebna zmaga Domna Prevca, ki je moral prehoditi precej daljšo in bolj ovinkasto pot, kot so mu jo napovedovali na začetku kariere.
Senzacija
Pred devetimi leti je na turnir prišel kot najstnik z avro senzacije. Takrat se je vse zalomilo že v Oberstdorfu, kjer je končal daleč od vrha in hitro postal tarča vprašanj, kaj je šlo narobe. Iz nekdanjega čudežnega otroka je postal skakalec, ki je sezone zaključevall v ozadju, brez stalnosti in brez samozavesti. Medtem ko so drugi osvajali olimpijska odličja, je sam pogosto ostajal ob strani.
Letošnja turneja je bila povsem drugačna. Zmagal je v Oberstdorfu in Garmisch-Partenkirchnu, v Innsbrucku je za zmago zaostal vsega pol točke, tudi tam pa še povečal skupno prednost. V Bischofshofnu je nastopil kot izraziti favorit in to vlogo tudi potrdil. Ne z evforijo, temveč z mirnostjo, ki je v preteklosti pogosto ni imel.
Njegovi tekmeci so to opazili. Že od začetka turnirja so poudarjali, da skače z neverjetnim občutkom za zrak, z lahkotnostjo, ki jo je težko posnemati. Sam pa v uspehu ne vidi nobene skrivnosti. Večkrat je ponovil, da je razlika v doslednem delu, v dolgih mesecih treninga brez bližnjic in brez iskanja hitrih rešitev.
Družinsko okolje
Pomembno vlogo ima tudi družinsko okolje. Prevc prihaja iz družine, kjer so smučarski skoki vsakdan. Eden od bratov je danes del strokovnega štaba, drugi ima olimpijsko medaljo, sestra pa kroji vrh ženskih skokov. A prav Domen je tisti, ki je moral najdlje čakati, da se je krog zaprl.
V zgodnjih letih je slovel po izjemno agresivnem slogu. Skakal je na meji mogočega, včasih tudi čez njo. Primerjave z dirkači formule 1 in legendami smučarskih skokov niso bile redke. A prav ta drznost se mu je tudi maščevala. Po padcu na turnirju v sezoni 2016/17 je sledilo dolgo obdobje nihanj, slabih uvrstitev in iskanja samega sebe.
Prelom se je zgodil lani. Zmage v svetovnem pokalu, naslov svetovnega prvaka na veliki skakalnici in svetovni rekord v Planici so bili jasen znak, da je našel ravnotežje. Letos ga niso zmotile niti spremembe pravil glede opreme. Njegovi skoki so ostali dolgi, predvsem pa stabilni.
Strokovnjaki danes poudarjajo, da se je spremenil predvsem v glavi. Nekoč razpet med genialnostjo in tveganjem, zdaj deluje zbran, z jasnim načrtom. Slab skok ga ne vrže iz tira, dober pa ne ponese previsoko.
Turnir štirih skakalnic 2026 bo tako zapisan kot turnir Domna Prevca. Ne kot senzacija, temveč kot potrditev, da se v smučarskih skokih največje zmage pogosto rodijo šele po letih potrpežljivosti, trdega dela in vztrajnosti.
