Četrtkov vandalizem na pročelju ministrstva za kulturo, ko je moški stavbo porisal s tremi svastikami, se snemal in posnetek objavil na družbenem omrežju, je sprožil oster odziv ministrice za kulturo Aste Vrečko. Policija je storilca že prijela, ministrica pa je zavrnila vsakršno možnost, da bi šlo za umetniško akcijo. „Gre za zelo jasno sovražno provokacijo,“ je poudarila.
Moški je na posnetku dejal, da je pred ministrstvo prišel kot digitalni umetnik. Ta razlaga po oceni ministrice ne zdrži resne presoje. Toda prav ta nedvoumnost odpira vprašanje, ki v uradnih izjavah ostaja nerazrešeno: ali ministrstvo za kulturo uporablja enaka merila v vseh primerih, ali pa se razlaga dejanj spreminja glede na politični in ideološki kontekst?
Stavba ministrstva za kulturo na Maistrovi ulici v Ljubljani je bila tarča podobnega vandalizma že junija 2021, v času prejšnje vlade. Takrat so posnetki varnostno-nadzornih kamer razkrili, da je več moških s kapucami zunanji del stavbe porisalo z rumenimi kljukastimi križi, nato pa so se razbežali. Kamere so zabeležile tudi, da je skupina do stavbe prišla iz območja Metelkove in se tja po dejanju tudi vrnila.
Po informacijah, ki so takrat krožile v javnosti in medijih, naj bi bil med udeleženci tudi aktivist Vuk Čosić, ki je bil v tistem obdobju večkrat opažen na protivladnih protestih. Ti navedki so sprožili vprašanja o političnem ozadju dejanja in o tem, ali se vandalizem uporablja kot oblika političnega pritiska. Kljub resnosti suma in simboliki dejanja razprava ni prerasla v sistemsko obsodbo „naših“, temveč je sčasoma potihnila.
Od vandalizma do nagrajenega „umetniškega dela“
Leta 2023 pa sta Vuk Čosić in njegova partnerka Irena Wölle za sodelovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu prejela 3200 evrov javnih sredstev. Šlo je za umetniško instalacijo Halucinacija – Kultura, postavljeno v slovenskem paviljonu, pri čemer je bil honorar dopolnjen še s kritjem stroškov prevoza in nastanitve.
To ni bil njun prvi projekt, financiran iz javnih sredstev. Pred tem sta sodelovala tudi pri spomeniku izbrisanim pred Centrom Rog, kjer so skupni stroški postavitve znašali okoli 28.500 evrov. Kritiki takšnih odločitev opozarjajo, da se v Sloveniji pogosto briše meja med političnim aktivizmom in umetnostjo – predvsem, ker se ista dejanja, ki na eni strani obravnavana kot vandalizem, na drugi razglasijo za družbeno kritično umetnost.
Dvojna merila pri razlagi „umetniških akcij“
Ministrica Vrečko je ob aktualnem primeru vandalizma dogodek umestila v širši kontekst porasta skrajno desnih ideologij. Spomnila je na obglavljenje Avgustinčičevega kipa maršala Tita v Velenju, na zmerjanje umetnikov z izrazi „izrojeni“ in „degenerirani“ ter na napade na manjšine. „Sovraštvo, revizija zgodovine, žalitve in poniževanje s strani politike imajo jasne in nevarne posledice,“ je opozorila.
Toda kritiki ministrici očitajo, da pri tem selektivno izbira primere in odgovornost vedno znova pripisuje politični desnici, medtem ko podobna dejanja iz ideološko bližjih krogov obravnava bistveno mileje ali jih razume v drugačnem, umetniškem okviru.
V zadnjem primeru ministrica ne dopušča niti najmanjšega dvoma. Vsaka omemba umetnosti je zavrnjena kot poskus relativizacije. A kritiki opozarjajo, da je prav ministrstvo v preteklosti podobna dejanja razlagalo drugače, kadar so jih izvajali politično in ideološko bližji posamezniki.
Tomaž Štih, znan pod imenom Libertarec, je zapisal, da ministrica morda „ne želi videti”, da je šlo tudi v aktualnem primeru za performans, usmerjen proti nagrajevanju podobnih dejanj iz preteklosti. Po njegovih navedbah naj bi storilec nosil majico z imenom digitalnega umetnika, pokazal račune in zneske, ki jih je ta prejel iz javnih sredstev, ter s tem želel opozoriti na selektivno razumevanje umetniške svobode.
Anonimni profil brutusReloaded pa je ob tem dodal, da bi ministrica „res raje ne pogrevala vprašanja, kdo se je s kom kdaj slikal“, in opozoril na stare fotografije z zloglasnimi akterji razvpite afere Fotopub. Takšni odzivi razkrivajo globoko nezaupanje v nepristranskost ministričinih izjav.
Kje poteka meja – in kdo jo določa?
„Te svastike so jasen pokazatelj, da se simpatizerjem skrajno desnih ideologij ne zdi več niti potrebno skrivati,“ je dejala ministrica. Ob tem pa je treba izpostaviti, da je simbol sam po sebi vedno enak, se pa njegov pomen spreminja glede na avtorja in politični trenutek.
Če je isti simbol na isti stavbi enkrat razumljen kot del politično-umetniškega performansa, drugič pa kot nedvoumno sovraštvo, potem problem ni le v vandalizmu, temveč v verodostojnosti institucije, ki o tem presoja. Kritiki opozarjajo, da država ne more hkrati razglašati ničelne tolerance do sovražnih simbolov in obenem nagrajevati akterjev, ki so bili v preteklosti povezani z istovrstnimi dejanji – zgolj zato, ker so ideološko „na pravi strani“.
Prav v tej razliki se po njihovem mnenju skriva bistvo očitkov o dvojnih merilih: ne v zanikanju resnosti dejanja, temveč v vprašanju, ali zakon, javni denar in moralne obsodbe veljajo za vse enako.
Foto: Posnetek zaslona na TV Slovenija
